Skip to main content
Spotify for Podcasters
Duh Svetega pisma poživlja

Duh Svetega pisma poživlja

By Šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja

V nov delovni teden se podamo okrepljeni z Božjo besedo, ko premišljujemo ob besedah Svetega pisma. Sveti Frančišek Asiški je v 7. opominu zapisal, da "duh Svetega pisma poživlja". Šolske sestre svetega Frančiška pripravimo premišljevanje z izhodišči za osebno ali skupno molitev.
Available on
Apple Podcasts Logo
Google Podcasts Logo
Spotify Logo
Currently playing episode

Da ne bi šel mimo (pripravila s. Tina Dajčer)

Duh Svetega pisma poživljaMar 11, 2023

00:00
08:03
Molitev nas uči izbirati dobro: Jn 8,1-11 (pripravila s. Martina Štemberger)

Molitev nas uči izbirati dobro: Jn 8,1-11 (pripravila s. Martina Štemberger)

Danes bomo molili ob svetopisemskem odlomku iz 9. poglavja iz Evangelija po Janezu. Jezus pa je krenil proti Oljski gori. Zgodaj zjutraj se je spet napotil v tempelj. Vse ljudstvo je prihajalo k njemu, on pa je sédel in jih učil. Pismouki in farizeji so tedaj pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju. Postavili so jo v sredo in mu rekli: »Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?« To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Nato se je spet sklonil in pisal po tleh. Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje. In ostal je sam in žena v sredi. Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?« Rekla je: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je dejal: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« "Jezus pa je krenil proti Oljski gori. Zgodaj zjutraj se je spet napotil v tempelj." Na Oljski gori je Jezus rad molil. Tja se je pogosto umikal in tam so ga pred smrtjo aretirali. Zanimivo je, da njegovi molitvi sledi preizkušnja – pismouki in farizeji so ga namreč preizkušali, da bi ga mogli tožiti – , kot bi odlomek hotel povedati, da prava molitev ni prostor miru, pač pa nas molitev pripravlja na preizkušnje. Pismouki in farizeji so tedaj pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju. Postavili so jo v sredo in mu rekli: »Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?« Jezusova preizkušnja je, da mora izbrati pravično rešitev ob očitnem grehu. In očitno se Jezusova pravičnost razlikuje od pravičnosti pismoukov in farizejev. Ti želijo smrt žene, ki so jo zasačili v prešuštvovanju, Gospod pa pravi nočem smrti grešnika, ampak da se spreobrne in živi.  Pismouki in farizeji hočejo vedeti, na kateri strani je Jezus: na Božji ali na strani grešnikov. Seveda je Jezus na Božji strani, a prav zato je na strani grešnikov. Resnice ni mogoče zanikati, ampak mora priti v življenja drugih ne kot kamen, ki ubija, ampak kot priložnost, da se človek iz greha dvigne. Sad molitve je zavedati se, komu pripadamo in ne, kaj naj bi storili drugi. Prav tako pa nas molitev uči živeti daleč od greha: »Pojdi in odslej ne gréši več!«  Tako kot so Jezusa prosili učenci, ga prosimo tudi mi: Gospod, naúči nas moliti. In Gospod nam bo rekel: molíte takóle:  Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime.  Pridi tvoje kraljestvo. Zgôdi se tvoja volja  kakor v nebesih tako na zemlji.  Daj nam danes naš vsakdanji kruh;  in odpústi nam naše dolge,  kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom;  in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.   Če namreč odpustite ljudem njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših prestopkov.«  Zahvalim se Gospodu za njegovo Besedo in odpuščanje. Pripravila: s. Martina Štemberger Evangelij prebrala: s. Ema Alič Glasba: s. Klara Jarc, Kratka modrina
Mar 25, 202308:43
Od uradnika do očeta: Jn 4,43-54 (pripravila s. Ema Alič)

Od uradnika do očeta: Jn 4,43-54 (pripravila s. Ema Alič)

Danes bomo molili ob svetopisemskem odlomku iz 4. poglavja iz Evangelija po Janezu. "Tisti čas je Jezus iz Samarije odšel v Galilejo. Sam Jezus je namreč pričal, da prerok nima časti v domačem kraju. Ko je prišel v Galilejo, so ga Galilejci sprejeli, ker so vse vedeli, kar je bil storil v Jeruzalemu ob prazniku; kajti tudi oni so bili šli k prazniku. Prišel je torej spet v Kano Galilejsko, kjer je bil spremenil vodo v vino. Bil je pa neki kraljevi uradnik, čigar sin je bil bolan v Kafarnaumu. Ko je ta slišal, da je Jezus dospel iz Judeje v Galilejo, je prišel k njemu in prosil, naj pride in ozdravi njegovega sina; bil je namreč že na tem, da umrje. Jezus mu je tedaj rekel: »Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete.« Kraljevi uradnik mu pravi: »Gospod, stopi tja, preden moj otrok umrje!« Jezus mu reče: »Pojdi, tvoj sin živi.« Mož je verjel besedi, ki mu jo je rekel Jezus, in je šel. Že na poti pa so mu prišli naproti služabniki in povedali, da njegov sin živi. Povprašal jih je torej po uri, ob kateri mu je odleglo. Rekli so mu: »Včeraj ob sedmi uri ga je pustila mrzlica.« Oče je tedaj spoznal, da ob tisti uri, ob kateri mu je Jezus rekel: ›Tvoj sin živi‹. In veroval je on in vsa njegova hiša. To je bil že drugi čudež, ki ga je Jezus storil po svojem prihodu iz Judeje v Galilejo." Skupaj z Jezusom smo prišli v Kano, kjer je Jezus pred časom naredil prvo znamenje: iz vode je naredil vino. Evangelist Janez nikoli ne opiše čudeža z namenom, da bi se ustavili pri njem: pri občudovanju Jezusove moči in se zgolj veselili darov, ki smo jih prejeli. Janez nas želi povabiti dlje. Preko čudeža smo povabljeni prepoznati Jezusa kot poslanega Odrešenika. Jezus je ponovno prišel v Kano, da bi potrdil in razširil sporočilo prvega znamenja. Prvo znamenje se zgodi na svatbi. Svatba je znamenje novega začetka, ki upa na novo življenje. A na svatbi zmanjka vina. Če je voda potreba za življenje, je vino tisto, ki življenju daje polnost. In te polnosti življenja je začelo zmanjkovati. Te polnosti, zaradi katere je Jezus prišel. Pri drugem znamenju v Kani se zgodi prav isto. Sin umira, življenje mu počasi uhaja. Kraljevi uradnik pride do Jezusa s prošnjo, da sinu vrne polnost življenja. Obrnem se na Jezus in molim tudi sam. Pomislim, kje v mojem življenju manjka polnosti življenja, kje čutim, da življenje odteka v prazno, kateri del mene je bolan in me duši, duši moje odnose, moj mir, mojo rast v dobrem … Vse to položim pred Jezusa in ga prosim, da pride in ozdravi. »Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete,« pravi Jezus. Vabi nas ga dvignemo pogled od tega, kar je bolno in kar prinašamo preden.  Spomnimo se, da pripoved ni opis čudeža, ampak znamenja. V ospredju ni ozdravitev sina, ampak oznanilo o tem, da je med nami Odrešenik. Glavno sporočilo se skriva v spremenjenju, ki se je zgodilo s kraljevim uradnikom. Bodimo pozorni, da je ta sprva imenovan kraljevi uradnik, nato mož oz. človek, nazadnje pa oče. To ponazarja, kako se je spreminjala njegova vera, ki pomeni odnos do Boga. Ko je bil imenovan kraljevi uradnik, je bil Bog zanj kot gospodar, na katerga ga vežejo neke obveznosti. Nato je bil imenovan človek, saj je stopi v odnos z Njim. Na koncu pa beremo, da je oče, ker ga je njegova vera pripeljala v odnos domačnosti z Bogom. Gospod Jezus, veliko stvari iz dneva v dan polagam pred tebe. Vse, kar se mi v življenju dogaja (lepo ali težko), naj me zbližuje s teboj. Pošlji Svetega Duha, da mi pomaga, da ne prihajam pred tebe kot uradnik, ampak kot sin, kot hči, sestra, brat. Pripravila: s. Ema Alič Glasba: Impro-aC, s. Klara Jarc
Mar 18, 202308:45
Da ne bi šel mimo (pripravila s. Tina Dajčer)

Da ne bi šel mimo (pripravila s. Tina Dajčer)

Danes bomo premišljevali ob odlomku iz Lukovega evangelija. Vstopili bomo v kraj Jezusovega odraščanja in prosili za dar vere, odprtosti in ponižnosti, da bi mogli v polnosti sprejeti dar odrešenja. Ko je prišel Jezus v Nazaret, je v shodnici govoril ljudstvu: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v njegovem kraju. V resnici pa vam povem: Mnogo vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dnevih, ko se je zaprlo nebo za tri leta in šest mesecev in je nastala velika lakota po vsej deželi: pa k nobeni izmed njih ni bil Elija poslan razen k vdovi v Sarepto na Sidonskem. In mnogo gobavih je bilo v Izraelu ob času preroka Elizeja, pa nobeden izmed njih ni bil očiščen razen Naamana, ki je bil Sirec.« Vsi v shodnici so se razsrdili, ko so to slišali. Vstali so, ga vrgli iz mesta ter odvedli na rob hriba, na katerem je bilo njih mesto sezidano, da bi ga pahnili v prepad. Toda on je šel po sredi med njimi – in je odhajal. Ko je Jezus začel s svojim javnim delovanjem v Galileji, je prišel tudi v Nazaret, v kraj kjer je odraščal. Poučeval je v shodnici in  ljudje, ki so ga poznali kot Jožefovega sina, so se najprej čudili njegovim besedam, takoj, ko so zaznali ogroženost, pa so pobesneli in Jezusa odvlekli, ne le iz shodnice, temveč tudi iz mesta, da bi ga vrgli prepad. Jezus s svojo nevsiljivo, a jasno besedo, z resnico, ki varuje dostojanstvo vsakega človeka, tudi danes mnogim stopa na žulj. Morda se prav zato delamo, da ga ne potrebujemo in ga skušamo spraviti ven … Ven iz naše zgodovine, ven iz našega izrazoslovja, ven iz naših javnih ustanov, ven … Postaviti Boga tja, kjer ne bo moteč in se zaradi njegove bližine ne bomo čutili ogroženi. Toda, Jezus, čeprav mnogim v posmeh, vendarle stopa sredi med nami, kakor Odrešenik. Kakor tisti, ki ne želi preslišati naših stisk. Kakor naš brat in ne kakor tisti, ki bi se ga morali znebiti. Tolažilno je, da Jezus ne gre mimo tistih, ki imajo vrata svojega srca odprta za dobro. Pravzaprav le tam, kjer ga v veri sprejmemo, lahko Njegov prihod, dotik, pogled zares spreminja naša življenja. Kaj v meni prebuja današnja Božja beseda? Kakšne misli, občutja me spremljajo ob prebranem odlomku? Kako si želimo vstopiti v nov teden? Odprimo svoje srce za Boga, ki je povsod, v vseh in v vsem. Prosimo Ga, da bi po zgledu sv. Frančiška Asiškega, vedno bolj postajali orodje Njegovega miru. Vztrajajmo v molitvi. Pripravila: s. Tina Dajčer Glasba: Plavanje, s. Klara Jarc
Mar 11, 202308:03
Grešnikovo priznanje v molitvi: Dan 9,4-10 (pripravila s. Polonca Majcenovič)

Grešnikovo priznanje v molitvi: Dan 9,4-10 (pripravila s. Polonca Majcenovič)

Danijelova molitev, ob kateri bomo molili, je iz drugega dela knjige preroka Danijela. V prvem delu spoznamo Danijela in njegove tovariše, ki ostanejo zvesti Judje v času kralja Nebukadnezarja. Ta je želel prisiliti Jude, da bi se odrekli postavi. Vse to naj bi se dogajalo okrog leta 606 pred Kristusom. Prosim te, Gospod, veliki in strašni Bog, ki hraniš zavezo in naklonjenost tem, ki te ljubijo in spolnjujejo tvoje zapovedi! Grešili smo in krivično ravnali, brezbožni smo bili, upirali smo se; odstopili smo od tvojih zapovedi in pravic. Nismo poslušali tvojih služabnikov, prerokov, ki so v tvojem imenu govorili našim kraljem, našim očetom in vsemu ljudstvu dežele. Tebi, Gospod, gre pravica, naše obličje pa obliva danes rdečica sramu, in sicer Judove može, prebivalce Jeruzalema in vse Izraelce, ki so blizu in daleč po vseh deželah, kamor si jih razkropil zaradi nezvestobe, ki so jo zakrivili zoper tebe. O Gospod, rdečica sramu mora oblivati obličja nam, našim kraljem, knezom in očetom, ki smo grešili zoper tebe. A pri Gospodu, našem Bogu, je usmiljenje in odpuščanje, dasi smo se mu uprli. Nismo poslušali glasú Gospoda, svojega Boga, da bi se ravnali po njegovih postavah, ki nam jih je dal po svojih služabnikih, prerokih. Danijel pove, da so grešili, ravnali krivično, da so se upirali, ravnali brezbožno, niso poslušali prerokov. Za kaj prosimo Gospoda mi, potem ko se razkrije resnica o našem odnosu do Boga? Čutimo sram, ker smo se uprli? Nas obliva rdečica sramu? In v vsem se razodeva usmiljenje in odpuščanje. Ob sklepu tega premišljevanja Božje besede se zazremo vase in poimenujemo svoje občutke in misli. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen. Pripravila: s. Polonca Majcenovič Glasba: Ambient and Soothing Piano Chill Out Music in D-Major for Relaxation
Mar 05, 202305:53
Ko pride Sin človekov: Mt 25,31-46 (pripravila s. Martina Štemberger)

Ko pride Sin človekov: Mt 25,31-46 (pripravila s. Martina Štemberger)

Danes bomo molili ob svetopisemskem odlomku iz 9. poglavja iz Evangelija po Marku. Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Ko pride Sin človekov v svoji slavi in vsi angeli z njim, takrat bo sedel na prestol svoje slave. Zbrali se bodo pred njim vsi narodi in ločil jih bo ene od drugih, kakor loči pastir ovce od kozlov; in postavil bo ovce na svojo desnico, kozle pa na levico. Tedaj poreče kralj tistim, ki bodo na njegovi desnici: ›Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, prejmite kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Zakaj lačen sem bil in ste mi dali jesti; žejen sem bil in ste mi dali piti; popotnik sem bil in ste me sprejeli; nag sem bil in ste me oblekli; bolan sem bil in ste me obiskali; v ječi sem bil in ste prišli k meni.‹ Tedaj mu bodo pravični odgovorili: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega in smo te nasitili ali žejnega in smo ti dali piti? Kdaj smo te videli popotnika in smo te sprejeli ali nagega in te oblekli? Ali kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?‹ In kralj jim bo odgovoril: ›Resnično, povem vam: Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmlajših bratov, ste meni storili.‹ Takrat poreče tudi tistim, ki bodo na levici: ›Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom. Zakaj lačen sem bil in mi niste dali jesti; žejen sem bil in mi niste dali piti; popotnik sem bil in me niste sprejeli; nag sem bil in me niste oblekli; bolan sem bil in v ječi in me niste obiskali.‹ Tedaj mu bodo odgovorili tudi ti: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali popotnika ali nagega ali bolnega ali v ječi in ti nismo postregli?‹ Tedaj jim bo odgovoril: ›Resnično, povem vam: Česar niste storili kateremu izmed teh najmlajših, tudi meni niste storili.‹ In ti pojdejo v večno trpljenje, pravični pa v večno življenje. Misel na smrt v nas prebuja strah, saj ne vemo, kaj nas na koncu čaka. Jezus pa nam v današnjem evangeljskem odlomku jasno pove, s čim moramo računati. »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.« Blagoslov pomeni zavedati se, da poleg mene obstaja tudi moj bližnji; ne obstajam samo jaz sam. Ko se tega zavem, sem osvobojen oddaljenosti – tega pekla, ki je egoizem. Blagoslovljeni bomo, ker smo verjeli v dobro, tudi ko ga nismo videli. Nismo se zavedali,  da je bil vsak, ki smo ga hranili, napajali, sprejemali, oblekli, obiskali – v kakršnikoli revščini, krivici, bolečini ali v grehu – Bog sam. Gospod, prosimo te, pomagaj nam, da te bomo mogli videti v bližnjih, še posebej trpečih. Jezus opiše pekel z besedami: »Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom! Oddaljenost, prekletstvo in ogenj niso nič drugega kot izguba tistega, zaradi česar je vredno živeti: to je moj bližnji, in ne moj egoizem. Jezus želi, da hodimo po varni poti, ki je pot ljubezni. Ta je varna je tudi takrat, ko Boga ne prepoznamo. Tako blagoslovljeni kot prekleti bomo začudeni vprašali Gospoda: »Kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali tujca ali nagega ali bolnega ali v ječi? Kako blagodejen pa je njegov odgovor prvim: »Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« Knjiga razodetja pravi: »gledali bodo njegovo obličje … In noči ne bo več in ne bodo potrebovali luči svetilke in ne sončne luči; zakaj Gospod Bog jih bo razsvetljeval …« V tej luči bomo gledali Boga, kakršen je, in videli tudi sebe, kakršni smo v resnici. Gledati Boga pomeni, da bomo v celoti razumeli sebe, svojo zgodovino, svoje bližnje – vse bomo ponovno imeli – vendar na drugačen, popoln način. Razmišljajo sedaj o tem, da b
Feb 26, 202309:35
Verujem, pomagaj moji neveri: Mr 9,14-29 (pripravila s. Ema Alič)

Verujem, pomagaj moji neveri: Mr 9,14-29 (pripravila s. Ema Alič)

Danes bomo molili ob svetopisemskem odlomku iz 9. poglavja iz Evangelija po Marku. Ko je šel Jezus z gore in je prihajal k učencem, je videl okrog njih veliko množico in pismouke, ki so se z njimi prepirali. Vsa množica je ostrmela, ko ga je zagledala, tekli so mu naproti in ga pozdravljali. Vprašal jih je: »Kaj se prepirate z njimi?« Odgovoril mu je nekdo iz množice: »Učenik, pripeljal sem tebi svojega sina, ki ima nemega duha. Koder koli ga napade, ga vrže; peni se, z zobmi škriplje in odreveni. Rekel sem tvojim učencem, da bi ga izgnali, pa ga niso mogli.« On pa jim je odgovoril: »O neverni rod! Doklej bom pri vas? Doklej vas bom prenašal? Privedite ga k meni!« In privedli so ga k njemu. Ko ga je duh zagledal, je dečka takoj stresel; deček je padel na tla, se valjal in penil. Jezus je vprašal njegovega očeta: »Koliko časa je, odkar se mu to dogaja?« Ta je rekel: »Od otroških let; večkrat ga je vrgel tudi v ogenj in v vodo, da bi ga končal, toda če kaj moreš, se nas usmili in nam pomagaj!« Jezus mu je rekel: »›Če moreš‹? Tistemu, ki veruje, je vse mogoče.« Takoj je dečkov oče vzkliknil: »Verujem, pomagaj moji neveri!« Ko je Jezus videl, da množica narašča, je zagrozil hudemu duhu in mu rekel: »Nemi in gluhi duh, jaz ti velim, pojdi iz njega in ne vračaj se več vanj!« Zakričal je, ga silno stresel in odšel. Bil je kakor mrtev, tako da so mnogi govorili: »Umrl je.« Jezus ga je pa prijel za roko in vzdignil – in vstal je. Ko je pa prišel v hišo, so ga njegovi učenci na samem vpraševali: »Kako da ga mi nismo mogli izgnati?« Povedal jim je: »Ta rod se ne da izgnati drugače ko z molitvijo.« Brali smo o učencih, množici in pismoukih, ki se prepirajo med seboj. Razpravljajo, pravijo drugi prevodi Svetega pisma. Kakorkoli veliko besed, veliko izrečenega. Čeprav je Jezus učencem dal moč izganjati hude duhove, v tem primeru niso mogli pomagati sinu z nemim duhom. Kljub mnogim besedam ali pa ravno zaradi njih. Med prepiranjem in razpravljanjem pa izmed množice pride na plano jasen glas očeta, ki se v svoji stiski in trpljenju obrne na Jezusa. Po izrečeni prošnji, pravi Jezus  učencem: »O neverni rod! Doklej bom pri vas? Doklej vas bom prenašal?” Ob vprašanju, zakaj ga niso mogli izgnati, pa pove: »Ta rod se ne da izgnati drugače ko z molitvijo.« Jezus je nemoč učencev pripisal neveri oz. pomanjkanju molitve kot pogovora z Bogom v veri. Jezus, vabiš me, da uredim svojo molitev. Naj ta iz razpravljanja, dopovedovanja, celo prerekanja preide v jasno besedo Tebi, Kristusu Odrešeniku. Vabiš me, da ti v veri zaupno izrečem svojo prošnjo. Naj bo konkretna, jasna in naj bo prošnja, ki kliče po odrešenju od zla. Jezus, ta trenutek ti v tišini srca izrekam svojo prošnjo. Pošlji Svetega Duha, da mi jo pomaga prav oblikovati in ti jo predati z jasnimi besedami. “Tistemu, ki veruje, je vse mogoče.” “Verujem, pomagaj moji neveri!” Oče je izrazil iskreno molitev. Kristusa je poklical na pomoč tja, kjer ga je potreboval. Vse nam je mogoče, če verujemo. Kristusu pa je mogoče nam dati vero. Jezus, daj pomoč moji neveri. Pred teboj sem, ker verujem. In tu sem, ker ne verujem, ker se ti ne izročam povsem, ker mi v vsakdanjem življenju, v konkretnih situacijah zmanjka vere. Namesto, da bi za svet molil, z njim razpravljam. In namesto da bi ti v molitvi izrekal prošnje, s teboj razpravljam in se prepiram. Zato ta hip tudi sam pravim: “Verujem, pomagaj moji neveri.” Ob tem sem hvaležen za vero, zaradi katere sem tu pred teboj. In ob tem iskreno prosim, da moji neveri pomagaš, da postane konretna in rodovitna. Pripravila: s. Ema Alič Glasba: Plavanje, s. Klara Jarc
Feb 17, 202308:53
Na Božjo besedo je vse ustvarjeno: 1 Mz 1,1-19 (pripravila s. Polonca Majcenovič)

Na Božjo besedo je vse ustvarjeno: 1 Mz 1,1-19 (pripravila s. Polonca Majcenovič)

Pred dvema dnevoma smo sklenili prebiranje Pisma Hebrejcem v Novi zavezi. Prehajamo v novo branje svetopisemske knjige, t. i. lectio continua, in sicer se iz nove preselimo v staro zavezo. Velik skok, pa vendar tudi velika povezanost. 1. Mojzesova knjiga. Zakaj ima Mojzes za nas kristjane tako velik pomen? V knjigi jezus iz Nazareta, Josepha Ratzingerja, preberemo, da je neposreden odnos do Boga razpoznavno znamenje Mesija. Mojzes je govoril z Bogom iz obličja v obličje. Enako velja za Jezusa Kristusa, le da gre tokrat za sinovski odnos. Prisluhnimo odlomku: Berilo iz 1. Mojzesove knjige (1 Mz 1,1-19) V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. Zemlja pa je bila pusta in prazna in tema je bila nad brezdanjim vodovjem; Božji duh pa je plaval nad vodami. Bog je rekel: »Bodi svetloba!« In bila je svetloba. Bog je videl, da je svetloba dobra. Bog je torej ločil svetlobo od teme. Bog je imenoval svetlobo dan in temo je imenoval noč. Bil je večer in bilo je jutro, prvi dan. Bog je rekel: »Bodi oblok sredi voda in naj loči vode od voda!« Bog je naredil oblok ter ločil vode, ki so bile pod oblokom, od voda, ki so bile nad oblokom. Zgodilo se je tako. Bog je imenoval oblok nebo. Bil je večer in bilo je jutro, drugi dan. Bog je rekel: »Zberejo naj se vode, ki so pod nebom, na enem kraju in naj se prikaže kopno.« In zgodilo se je tako. Bog je kopno imenoval zemljo, zbrane vode pa je imenoval morja. Bog je videl, da je dobro. Nato je rekel Bog: »Naj požene zemlja zelenino, bilje, ki rodi seme, in drevje, ki rodi sad po svoji vrsti, katerega seme je v njem na zemlji. Zgodilo se je tako. Zemlja je pognala zelenino, bilje, ki rodi seme po svoji vrsti, in drevje, ki rodi sad, katerega seme je v njem po njegovi vrsti. Bog je videl, da je dobro. Bil je večer in bilo je jutro, tretji dan. Bog je rekel: »Naj bodo luči na nebesnem obloku, da bodo ločile dan od noči in naj služijo za znamenje in čase, za dneve in leta; naj svetijo na nebesnem obloku, da bodo razsvetljevale zemljo.« Zgodilo se je tako. Bog je naredil dve veliki luči: Večjo luč, da bi gospodovala dnevu, in manjšo luč, da bi gospodovala noči, in zvezde. Bog jih je postavil na nebesni oblok, da bi svetile na zemljo in gospodovale dnevu in noči ter ločile svetlobo od teme. Bog je videl, da je dobro. Bil je večer in bilo je jutro, četrti dan. Naj to ta čas premišljevanja namenjen občudovanju Božjega ustvarjanja, vsega in vseh, kar je okrog nas in nas samih kot čudovitih Božjih del. Bog je videl, da je dobro. Vidimo tako tudi mi? Ali vidimo predvsem, da ni dobro? Kako vidimo? Kaj vidimo? Kaj vse to občudovanje in spremljanje Stvarnikovega ustvarjanja prebuja v naših srcih? Če imamo možnost, lahko gremo premišljevat v stvarstvo.  Ob sklepu tega premišljevanja Božje besede se zazremo vase in poimenujemo svoje občutke in misli. Vse to nam podarja Stvarnik: navdihe, misli, občutke .. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen. Pripravila: s. Polonca Majcenovič Glasba: Nature
Feb 04, 202309:07
Odrešeni od zla: Mr 5,1-20 (pripravila s. Ema Alič)

Odrešeni od zla: Mr 5,1-20 (pripravila s. Ema Alič)

Danes bomo molili ob svetopisemskem odlomku iz 5. poglavja iz Evangelija po Marku. Tisti čas so prišli Jezus in njegovi učenci na drugo stran morja, v Geraško deželo. Brž ko je stopil iz čolna, mu je od grobov nasproti prišel človek s hudim duhom. Bivališče je imel v grobovih in ga nihče več ni mogel zvezati niti z verigami; že večkrat so ga namreč vklenili v okove in verige, pa je verige raztrgal in okove strl in nihče ga ni mogel ukrotiti. Ponoči in podnevi je bil vedno v grobovih in v gorah in je kričal ter se tolkel s kamenjem. Ko je od daleč zagledal Jezusa, je pritekel in padel predenj in zakričal z močnim glasom: »Kaj mi hočeš, Jezus, Sin Boga Najvišjega? Zarotim te pri Bogu: Ne muči me!« Jezus mu je namreč rekel: »Pojdi iz človeka, hudobni duh!« Tudi ga je vprašal: »Kako ti je ime?« In odgovoril mu je: »Legija mi je ime, ker nas je mnogo.« Zelo ga je prosil, naj bi jih ne izgnal iz kraja. Pasla pa se je tam po gori velika čreda svinj. Prosili so ga: »Pošlji nas v svinje, da gremo vanje!« In dovolil jim je. Izšli so torej hudobni duhovi in so obsedli svinje; planila je čreda, okoli dva tisoč, po bregu v morje in se v morju utopila. Njihovi pastirji so zbežali in razglasili novico po mestu in po naseljih in ljudje so prišli gledat, kaj se je zgodilo. Pridejo torej k Jezusu in vidijo, da obsedenec, ki je imel prej »legijo«, sedi oblečen in je zdrave pameti; in obšla jih je groza. Tisti, ki so bili priča, pa so jim pripovedovali, kako se je zgodilo obsedencu in kaj je s svinjami. Začeli so ga prositi, naj odide iz njihovih krajev. Ko pa je stopal v čoln, ga je prosil ta, ki je bil prej obseden, da bi smel ostati pri njem. A ni mu dovolil, ampak mu je rekel: »Pojdi domov k svojim ljudem in jim oznani, kako velike reči ti je storil Gospod in se te usmilil.« In odšel je ter začel oznanjati v Deseteromestju, koliko mu je storil Jezus; in vsi so se čudili. V slišanem evangeliju se srečamo s smrtno stisko, ki se lahko naseli v človeku, v kakšni  družini, kolektivu ali celo v družbi. V obsedencu, ki je prebival v grobovih, lahko začutimo grozo, ki jo prinaša takšno stanje. Da bi to grozo izrazil, je kričal. Krik srca pa lahko prihaja preko ust, lahko pa se izraža v materialni nenasitnosti, neurejenih odnosih, sprevrženi umetnosti, kulturi smrti. Obsedenca nihče ni mogel ukrotiti, pravi evangelij. Srečamo se torej z zlom, ki nas presega. Trčili smo ob nemogoče. K večji nemoči in grozi prispeva dejstvo, da se je obsedeni tolkel s kamni, kar kaže, da zlo, ki je dobilo domovinsko pravico med nami, uničuje nas same, naše skupnosti, našo družbo. Danes me, Jezus, vabiš, da predte položim vsako senco zla in smrti, s katero se srečujem. Ti nisi prišel, da bi obsojal, ampak da bi reševal. Rešuj, kar predte polagam. Jezus, prav zaradi takšnega našega stanja si prišel preko morja v našo deželo. Močnejši si od zla. Naj sprejmem tvoje delovanje. Naj ne bom kakor ljudje, ki so žalovali zaradi črede dveh tisoč svinj. To ja bila zanje res gospodarska katastrofa, ki pa jim je zaprla oči, da bi videli Božja dela. Gospod, uči me, kaj je v tem tednu zame zares pomembno. Pomagaj mi, da se ne ustavim le pri materialnih seštevkih. Naj dam pravo težo tudi svoji duhovni poti, duhovni poti svoje družine in tistih, ki hodimo skupaj. Ozdravljeni je pripovedoval o "velikih rečeh, ki mu jih je storil Gospod." Prosim Svetega Duha, da mi odpre oči za dobra dela, ki jih je v zadnjem casu zame storil Gospod. Pridi, Sveti Duh, pomagaj mi, da ne prezrem nobenega tvojega dela. Nikakor naj se ne zgodi, da ne bi zaznal tvoje bližine. Napolni moje srce s hvaležnostjo. Naj se ti zahvalim za vse, tudi in predvsem za tisto skoraj skrito, komaj zaznano. Vsako tvoje delo je veliko, ker je izraz Tvoje ljubezni, ko se sklanjaš k človeku. Pripravila: s. Ema Alič Glasba: Boj, s. Klara Jarc
Jan 28, 202309:01
Sinovom bo odpuščeno: Mr 3,22-30 (pripravila s. Martina Štemberger)

Sinovom bo odpuščeno: Mr 3,22-30 (pripravila s. Martina Štemberger)

Molimo in premišljujmo ob evangeljskem odlomku: Tisti čas so pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, govorili o Jezusu: »Bélcebub ga je obsedel in s poglavarjem demonov izganja demone.« Tedaj jih je poklical k sebi in jim v prispodobah govoril: »Kako more satan izganjati satana? Če je kraljestvo samo proti sebi razdeljeno, takšno kraljestvo ne more obstati. Če je hiša sama proti sebi razdeljena, takšna hiša ne more obstati. Če se torej satan vzdigne sam proti sebi in se razdeli, ne more obstati, ampak je konec z njim. Nihče ne more vdreti v hišo močnega in mu izropati premoženja, če močnega prej ne zveže; šele tedaj bo izropal njegovo hišo. Resnično, povem vam: Človeškim sinovom bo vse odpuščeno, grehi in kletve, kolikor jih bodo izrekli. Kdor pa preklinja Svetega Duha, vekomaj ne bo dosegel odpuščanja, ampak ga bo greh večno bremenil.« To je povedal, ker so govorili: »Nečisti duh ga je obsedel.« »Bélcebub ga je obsedel in s poglavarjem demonov izganja demone« govorijo pismouki o Jezusu v današnjem evangeljskem odlomku. Ko množice vidijo čudeže, ki jih Jezus dela, ne morejo zanikati moči, ki jo ima, in iščejo utemeljitev zanjo. Pismouki menijo, da to, kar Jezus počne, ne more priti od Boga. Če torej neka moč, ki ni človeška, ni niti od Boga, je lahko samo od hudiča. Tudi nam se lahko zgodi, da koga, ki nam ni všeč in se borimo proti njemu, demoniziramo, ga spremenimo v zlo. Jezus ob tem pokaže na strategijo, ki jo uporabi zlo, da lahko obstane. Pravi: »Kako more satan izganjati satana? Če je kraljestvo samo proti sebi razdeljeno, takšno kraljestvo ne more obstati. Če je hiša sama proti sebi razdeljena, takšna hiša ne more obstati. Če se torej satan vzdigne sam proti sebi in se razdeli, ne more obstati, ampak je konec z njim.« Satan, ki ločuje, ki deli, vendarle deluje enotno, da bi bil učinkovit v slabem. To pa velja tudi za učinkovitost dobrega: delovati mora na enak način, biti enotno, delovati skupaj. Kako to, da človek, ko se trudi delati dobro, tega ne razume? Ali ni ravno razdeljenost tista, ki naše skupnosti spreminja v neznosne? Pomislimo na naše delovno okolje, na kolektive, na naše družine, redovne skupnosti, pa na župnijsko skupnost. Ali jih gradimo ali jih z delitvijo in ločevanjem rušimo in spreminjamo v pekel? Samo občestvo in edinost bosta prinesla dobre spremembe. Prosim Gospoda, da mi pomaga delovati za edinost in sodelovanje, tam kjer čutim, da je med nami razkol. Vprašajmo se tudi, kakšna je naša volja, da bi delali dobro. Jezus pravi: Nihče ne more vdreti v hišo močnega in mu izropati premoženja, če močnega prej ne zveže; šele tedaj bo izropal njegovo hišo. Kaj torej veže našo voljo? Kaj nas navezuje ali privezuje nase? Smo svobodni ali smo od česa odvisni in ne moremo svobodno izbirati? Gospod, osvobodi me mojih navezanosti, saj si zato prišel. Resnično, povem vam: Človeškim sinovom bo vse odpuščeno, grehi in kletve, kolikor jih bodo izrekli. Kdor pa preklinja Svetega Duha, vekomaj ne bo dosegel odpuščanja, ampak ga bo greh večno bremenil.« To je povedal, ker so govorili: »Nečisti duh ga je obsedel.« Pismouki, ki ne morejo sprejeti, da Jezus deluje z Božjo močjo ter ga označijo za obsedenega, zapirajo vrata odrešenju. Kletev proti Svetemu Duhu je naša zvezanost, zapiranje pred Bogom. Odrešenje in odpuščanje sta Božji dar, in dar lahko le sprejmemo. Ni Bog tisti, ki kakega greha ne bi želel odpustiti, ampak je človek tisti, ki odpuščanje zavrača. Ko se torej odprem milosti in dovolim Bogu, da me obnovi s svojim odpuščanjem, postanem novi človek. Prosimo Gospoda, da nas obvaruje vsake zakrknjenosti. Pripravila: s. Martina Štemberger Evangelij prebrala s. Ema Alič Glasba: Plavanje, s. Klara Jarc
Jan 21, 202309:29
Svatbeno veselje: Mr 2,18-22 (pripravila s. Ema Alič)

Svatbeno veselje: Mr 2,18-22 (pripravila s. Ema Alič)

Molimo in premišljujmo ob evangeljskem odlomku: Tisti čas so se učenci Janeza Krstnika in farizeji postili. Pa pridejo in rečejo Jezusu: »Zakaj se Janezovi učenci in učenci farizejev postijo, tvoji učenci pa ne?« Jezus jim odgovori: »Ali se morejo postiti svatje, dokler je ženin pri njih? Dokler imajo ženina med seboj, se ne morejo postiti. Pridejo pa dnevi, ko bo ženin od njih vzet, in takrat, tiste dni, se bodo postili. Nihče ne prišije na staro obleko zaplate iz neudelanega blaga; sicer nov našiv od stare še kaj odtrga in nastane še večja luknja. Nihče ne deva novega vina v stare mehove, sicer vino mehove razžene pa bo uničeno vino in mehovi, marveč devajo novo vino v nove mehove.« Mr 2,18-22 V današnjem evangeliju nam Jezus da vedeti, da je poznati Njega kakor svatba. Prinaša veselje in je vir rodovitnosti. Cerkev je nevesta, ki se lahko veseli svojega ženina Kristusa, najboljšega izmed vseh. Najprej se zahvalim, da sem del Cerkve in te velike skrivnosti povezanosti Božjega in človeškega. Želim biti pozoren, kje in kako Kristus v meni prebuja veselje, kaj je tisto, kjer čutim žuborenje Svetega Duha. To ozavestim in premislim, kako lahko čuvam ta zaklad: kaj lahko prispevam k temu, da se to v meni ne bo izgubilo, ampak mi bo postalo le še bolj domače. Ali me Bog v tem tednu preko tega vabi h kakšnemu konkretnemu koraku? Jezus je napovedal, da pridejo dnevi, ko bo svatom ženin odvzet. Živimo v od greha ranjenem svetu, zato se v vsakem odnosu se zgodi oddaljitev in z njo pride bolečina osamljenosti. Tako se nam tudi zgodi, da med nami in Kristusom usahne živahen pretok ženitovanjske bližine in umakne se svatbeno veselje. Če ta hip čutim tak umik, najprej obudim vero v temeljno povezanost s Kristusom, ki jo lahko vedno zajemam iz zakramenta svetega krsta. Zahvalim se zanjo, četudi ni slišati svatbenih pesmi. In sedaj molim. Molim, kličem, prosim. Pridi, Sveti Duh! Prebudi v meni veselje ob zavesti, da poznam Kristusa. Prebudi v meni veselje, ker verujem, da me delaš rodovitnega, četudi se kdaj vidim kakor prazen. Pridi, Sveti Duh, ki delaš v meni vse novo. Naj bom zate nova posoda, da boš vanjo vlival svežino, ki si je svet niti ne more predstavljati. Pridi, Sveti Duh. Ti odženeš osamljenost. Ti sam si bližina. Hvala, Sveti Duh, da si me naredil za del Cerkve, ki je blizu Kristusu, saj iz Njega izhaja. Naj bom vedno v Njem, da bo vse v  slavo Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej, in vekomaj. Amen. Pripravila: s. Ema Alič Glasba: Kratka modrina, s. Klara Jarc
Jan 15, 202307:05
Gospodovi časi: Mr 1,14-20 (pripravila s. Tina Dajčer)

Gospodovi časi: Mr 1,14-20 (pripravila s. Tina Dajčer)

Potem ko so Janeza vrgli v ječo, je prišel Jezus v Galilejo in je oznanjal blagovest o Bogu: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo; spreobrnite se in verujte evangeliju!« Ko je hodil ob Galilejskem morju, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ko sta mreže metala v morje; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: »Hodita za menoj in napravil vaju bom za ribiča ljudi.« Takoj sta mreže popustila in šla za njim. Ko je šel od tam malo dalje, je zagledal Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza; tudi ta dva sta bila v čolnu in sta popravljala mreže; takoj ju je poklical in zapustila sta v čolnu svojega očeta Zebedeja z najemniki in odšla za njim. Ob pripravi na praznovanje božiča, me je močno spremljala misel, da je Bog Emanuel – Bog z nami. Morda zato, ker sem bila v preteklem letu tolikokrat na otipljiv način deležna Njegove bližine in skrbi za nas. Toda, kaj konkretno pomeni, kar beremo v današnjem evangeliji - Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo - ? Skrivnost učlovečenja, ko Bog, ki se človeštvu tolikokrat zdi oddaljen, vstopi med nas kot majhno nebogljeno Dete, kaže na Božjo ustvarjalnost, ponižnost in ljubečo skrb za vsakega od nas. Novo življenje prihaja tiho in nežno. Emanuel – Bog z nami, želi razorožiti človeka, za katerega se zdi, da mora vedno nekaj braniti. Zdaj svoj prav, svoj ugled, svoje imetje ... Spreobrniti se, torej pomeni, dovoliti Ljubezni, da vstopi skozi vrata mojega srca in pripravi prostor Besedi, evangeliju. Pomeni, dovoliti, da se tudi v mojem konkretnem življenju Bog razodene kot Odrešenik. Spodbudno je brati, kako je Jezus izbral in  poklical prve učence, naj gredo za njim. Ni namreč iskal tistih, ki bi po naših človeških merilih ustrezali temu, da postanejo njegovi najožji sodelavci.  Ne ne, ni iskal popolnih. Zapisano je, da je poklical preproste ribiče, da bi hodili za njim in da jih bo naredil za svoje učence. Pot, odnos z Gospodom, življenje v občestvi je torej tisto, kar v globinah oblikuje človeka, da postaja vedno bolj svoboden za nesebično darovanje. Naj nas torej današnja Božja beseda opogumi, da bi bili ustvarjalni oznanjevalci blagovesti o Bogu. Pozorni na Gospodove čase, učljivi, preprosti in usmiljeni v ljubezni do sebe in bližnjih. Pripravila: s. Tina Dajčer Glasba: Impro-D, s. Klara
Jan 06, 202309:26
Janez Krstnik pričuje o Jezusu: Jn 1,19-28 (pripravila s. Polonca Majcenovič)

Janez Krstnik pričuje o Jezusu: Jn 1,19-28 (pripravila s. Polonca Majcenovič)

Duh Svetega pisma poživlja (sv. Frančišek Asiški, Opomini, 7) Vstopimo v nov teden s premišljevanjem Božje besede ponedeljka, 2. januarja 2023 Zadnji dan starega leta so nam mogočno zazvenele uvodne besede v Janezovem evangeliju: “V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog.” Iz teh prvih vrstic tudi izvemo kdo je bil Janez Krstnik. Najprej nam pride na misel, da je bil Jezusov bratranec, kar ni povsem gotovo, zagotovo vemo, da je bil njegov sorodnik. A Evangelij po Janezu nam o Janezu Krstniku pove bistvene stvari: “Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet.” Iz svetega evangelija po Janezu To je pričevanje Janeza Krstnika, ko so Judje poslali k njemu iz Jeruzalema duhovnikov in levitov, da so ga vprašali: »Kdo si ti?« Priznal je in ni tajil; priznal je: »Jaz nisem Kristus.« In vprašali so ga: »Kaj torej? Si Elija?« Rekel je: »Nisem.« »Si li prerok?« Odgovoril je: »Ne.« Rekli so mu torej: »Kdo pa si? Da damo odgovor tem, ki so nas poslali. Kaj praviš sam o sebi?« Rekel je: »Jaz sem glas vpijočega v puščavi: Izravnajte Gospodovo pot, kakor je rekel prerok Izaija.« Ti, ki so bili poslani, pa so bili izmed farizejev. Vprašali so ga in mu rekli: »Kaj torej krščuješ, če nisi ti ne Kristus ne Elija ne prerok?« Janez jim je odgovoril: »Jaz krščujem z vodo; sredi med vami pa stoji on, ki ga vi ne poznate, ta, ki pride za menoj in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovega obuvala.« To se je zgodilo v Betaniji, onstran Jordana, kjer je Janez krščeval. Klic k spreobrnjenju. Že spet? Mar nismo bili že tolikokrat v preizkušnjah, mar nismo že veliko bolj ponižni kot smo bili pred leti, mar nam ne gre dobro od rok, česar se lotimo v svojem družinskem in poslovnem življenju? Kaj še? Zakaj že spet? Odgovor je preprost. Izravnavanje stez za Gospoda Jezusa Kristusa je delo, ki nima konca. Gre za vseživljenjski proces hoje za Jezusom Kristusom ali povedano drugače, za širjenje svojega življenjskega prostora, da je v njem vedno več Boga, in da postajamo kot ljubljeni tudi vedno bolj sposobni ljubiti. Premišljujmo nekaj časa to Božjo besedo v tišini, dovolimo, da se besede Janeza Krstnika dotaknejo naših src. Kaj nam osebno pomeni Janezov klic: “Izravnajte Gospodovo pot”? Kaj pravimo sami o sebi? Janez Krstnik je dobro vedel kakšno je njegovo poslanstvo. Kakšno je naše? Hvala ti, Gospod, da smo vstopili v novo leto, v katerem bomo imeli nešteto priložnosti za spreobrnjenje. Pomagaj nam, da bi zmeraj vedeli kdo smo in kakšno je naše poslanstvo. Pripravila: s. Polonca Majcenovič Glasba: Hiding place in the Forest
Dec 31, 202208:36
Kar je res vredno: Mt 10,17-22 (pripravila s. Martina Štemberger)

Kar je res vredno: Mt 10,17-22 (pripravila s. Martina Štemberger)

Molimo in premišljujmo ob evangeljskem odlomku iz evangelija po Mateju "Tisti čas je rekel Jezus svojim apostolom: Varujte pa se ljudi, ker vas bodo izdajali sodiščem in bičali po svojih shodnicah. Pred oblastnike in kralje vas bodo vlačili zaradi mene, v pričevanje njim in poganom. Kadar pa vas izročijo, ne skrbite, kako in kaj bi govorili, kajti tisto uro vam bo dano, kaj naj bi govorili. Ne boste namreč govorili vi, temveč Duh vašega Očeta bo govoril v vas. Izdajal pa bo v smrt brat brata in oče sina. Otroci bodo vstajali zoper starše in jih izročali v smrt. Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena; toda kdor bo vztrajal do konca, bo rešen." (Mt 10,17-22) Pravkar smo praznovali rojstvo Božjega sina, zrli v jasli položeno dete, blago lučko v temi. Še so naša srca prepojena z nežnostjo skrivnostne noči, ko nas današnji praznik spomni na prvega mučenca – sv. Štefana. Zakaj nenadoma tak kontrast? To ni poskus, da bi uničili praznik, ki smo ga pravkar obhajali, pač pa nas liturgija danes želi spomniti, kako resno je Jezusovo rojstvo. Božič ne pomeni le jaslic in lučk, ampak nas spodbuja k ljubezni do te mere, da bi zmogli darovali svoje življenje. »Pred oblastnike in kralje vas bodo vlačili zaradi mene, v pričevanje njim in poganom.« Zavedanje, da je bil Štefan pripravljen umreti za Kristusovo ljubezen, vsakega od nas spominja, da se včeraj ni rodil le nek čudežni otrok, ampak otrok, za katerega bodo mnogi raje dali svoje življenje, kot da bi ga zanikali in ne bi živeli v skladu z dobro novico o ljubezni, ki jo je prišel oznanjat. Štefan je gotovo imel rad svoje življenje, a ko se je moral odločiti, ni zanikal razloga, zaradi katerega je sploh vredno in smiselno živeti. Kaj je v mojem življenju res vredno in kaj ni? Je to, kar živim, vredno mojega življenja? Ali se v življenju sploh odločam, ali se prepuščam dogodkom in toku sveta, da me odnaša. Kar je v življenju res vredno, zahteva vedno tudi odpoved in žrtev. Ponovno se zazrimo v Dete v jaslicah in se vprašajmo, kje je naše srce, kaj je res vredno našega časa, pozornosti, izbir in odločitev, morda celo cene našega življenja. Pripravila: s. Martina Štemberger Glasba: Impro-G, s. Klara Jarc
Dec 25, 202206:54
Pripraviti srce za Odrešenika: Lk 1,5-25 (pripravila s. Ema Alič)

Pripraviti srce za Odrešenika: Lk 1,5-25 (pripravila s. Ema Alič)

Danes bomo molili ob svetopisemskem odlomku iz 1. poglavja iz Evangelija po Luku. V dnevih Heroda, kralja Judeje, je bil duhovnik, Zaharija po imenu, iz Abijeve vrste, in njegova žena je bila izmed Aronovih hčera in se je imenovala Elizabeta. Oba sta bila pravična pred Bogom in sta živela po vseh Gospodovih zapovedih in zakonih brez graje. Otrok nista imela, ker je bila Elizabeta nerodovitna in sta bila oba že priletna. Ko je po redu svoje vrste opravljal duhovniško službo pred Bogom, ga je po običaju med duhovniki zadel žreb, da je stopil v Gospodovo svetišče zažigat kadilo, vsa množica ljudstva pa je ob uri kajenja zunaj molila. Prikaže pa se mu Gospodov angel, stoječ na desni kadilnega oltarja. Ko ga Zaharija zagleda, se prestraši in groza ga obide. Angel mu pa reče: »Ne boj se, Zaharija; uslišana je tvoja prošnja: tvoja žena Elizabeta ti bo rodila sina in daj mu ime Janez. V radost in veselje ti bo in mnogi se bodo radovali njegovega rojstva; zakaj velik bo pred Gospodom: vina in opojne pijače ne bo pil in s Svetim Duhom bo napolnjen že v materinem telesu. Mnogo Izraelovih sinov bo spreobrnil h Gospodu, njih Bogu; in on sam pojde pred njim z Elijevim duhom in njegovo močjo, da obrne srca očetov k otrokom in nevernike k modrosti pravičnih, da pripravi Gospodu popolno ljudstvo.« Zaharija je rekel angelu: »Po čem bom to spoznal? Jaz sem namreč star in moja žena je zelo v letih.« Angel mu je odgovoril:  “Jaz sem Gabrijel, ki stojim pred Bogom; poslan sem, da govorim s teboj in ti sporočim to blagovest. In glej, onemel boš in ne boš mogel spregovoriti do dneva, ko se bo to zgodilo, zato ker nisi veroval mojim besedam, ki se bodo spolnile v svojem času.« Ljudstvo je čakalo Zaharija in se čudilo, da se tako dolgo mudi v svetišču. Ko je pa prišel ven, jim ni mogel govoriti in spoznali so, da je v svetišču videl prikazen; dajal jim je znamenja in ostal nem. Ko so se pa dopolnili dnevi njegove službe, je šel na svoj dom. Po teh dneh je njegova žena Elizabeta spočela; in prikrivala se je pet mesecev ter govorila: »Tako mi je storil Gospod v dneh, ko se je ozrl, da mi odvzame sramoto pri ljudeh. Pripravila: s. Ema Alič Evangelij prebrala: s. Mira Rožanc Glasba: Impro-Fd, s. Klara Jarc
Dec 18, 202210:60
Jezus danes dela čudovite reči: Lk 5,17-26

Jezus danes dela čudovite reči: Lk 5,17-26

Danes bomo premišljevali ob svetopisemskem odlomku iz 5. poglavja Evangelija po Luku. Jezus ozdravi mrtvoudnega, v drugih prevodih hromega, kar je mogoče našim ušesom bolj domače. Pred tem je besedilo o ozdravljenju gobavca, in za tem poklic Mateja. Jezus uči, farizeji in učitelji postave ga poslušajo, in, kot po navadi se zatakne, ko pridejo do teme Jezusovega božanstva. Svetega Duha prosimo, da moli v nas. Prisluhnimo odlomku: Iz svetega evangelija po Luku Nekega dne je Jezus učil in sedé so ga poslušali farizeji in učitelji postave, ki so bili prišli iz vseh galilejskih in judovskih vasi; v njem je bila Gospodova moč, da je ozdravljal. In glej, možje so nesli na postelji človeka, ki je bil mrtvouden, in so iskali, da bi ga prinesli noter in postavili predenj. Ker zaradi množice niso našli, kod bi ga nesli noter, so šli na streho in ga med opeko spustili s posteljo vred v sredo pred Jezusa. Ko je videl njihovo vero, je rekel: »Človek, odpuščeni so ti tvoji grehi.« Pismouki in farizeji so začeli misliti: »Kdo je ta, ki govori bogokletno? Kdo more grehe odpuščati kakor edini Bog?« Jezus je spoznal njihove misli in jim odvrnil: »Kaj v srcu mislite? Kaj je laže reči: ›Odpuščeni so ti tvoji grehi‹, ali reči: ›Vstani in hodi‹? Da pa boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe – je rekel mrtvoudnemu – ti pravim: Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi na svoj dom!« Takoj je vpričo njih vstal, vzel posteljo in odšel na svoj dom ter slavil Boga. Vsi so ostrmeli in slavili Boga in prevzel jih je strah in so govorili: »Videli smo danes čudovite reči.« Začnimo tokrat pri sklepu tega odlomka. Vsi so ostrmeli in slavili Boga. Tudi farizeji in učitelji postave? Z Jezusom in njegovim učenjem, kaj šele ozdravljanjem bolnih, res niso vedeli kaj početi. A poslušali so ga. Mogoče je bil razlog radovednost, lahko da se je Jezus dotaknil njihovega srca, ki je bilo za postavo Izraela. A vztrajali so pri tem, da Jezus ne more biti Bog. Ga poslušam tudi jaz? V tem premišljevanju se poskušam vživeti v eno od oseb, ki je prišla ali iz kakšne galilejske ali judovske vasi. V njem je bila Gospodova moč, da je ozdravljal. Kdo si ne bi želel poslušati takšne osebe? Vzamem si čas, še enkrat prisluhnem odlomku, in predvsem prisluhnem Jezusu. Kako govori, kaj govori … Sem med tem premišljevanjem ves prevzet ostrmel in slavil Boga? Čudovito je, ko Bog ozdravlja. Spomnim se kako je tudi mene Jezus ozdravil: greha, sebičnosti, zagledanosti vase, neodpuščanja, telesne bolezni … Hvala ti, Gospod, da me doseže tvoja moč in deluje v mojem življenju. Naj te ne neham slaviti za vsa tvoja čudovita dela. Pripravila: s. Polonca Majcenovič Glasba: Inspiring Piano & Strings
Dec 04, 202208:03
Zaupam: Mt 8,5-11

Zaupam: Mt 8,5-11

Danes bomo premišljevali ob svetopisemskem odlomku iz 8. poglavja iz Evangelija po Mateju. Ko je Jezus prišel v Kafarnáum, je stopil k njemu stotnik in ga prosil ter govoril: »Gospod, moj služabnik leži doma hrom in hudo trpi.« Jezus mu je rekel: »Pridem in ga ozdravim.« Stotnik pa mu je odgovoril: »Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak samo reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Kajti tudi sam sem pod oblastjo in imam vojake pod seboj ter rečem temu: ›Pojdi‹ in gre; in drugemu: ›Pridi‹ in pride; in svojemu služabniku: ›Stôri to‹ in stori.« Ko je Jezus to slišal, se je začudil in rekel svojim spremljevalcem: »Resnično, povem vam: Pri nikomer v Izraelu nisem našel tolikšne vere! Povem vam, da jih bo veliko prišlo z vzhoda in zahoda in bodo sedli za mizo z Abrahamom, Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu. »Gospod, moj služabnik leži doma hrom in hudo trpi.« Stotnik Jezusu pripoveduje: »moj služabnik leži doma hrom in hudo trpi«, ne prosi ga, naj služabnika, ki mu je najbrž zelo pri srcu, ozdravi, temveč mu izroča njegovo bolečino. Naučimo se izročati Jezusu vse, kar nosimo v srcu, vse kar doživljamo, kar doživljajo naši bratje in sestre, še posebej če trpijo. Molitev je predvsem v izročanju. Prej kot prošnja, je molitev zaupanje. »Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak samo reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen.« Stotnikove besede so nam znane, saj jih izgovarjamo tik pred sv. obhajilom. A se kdaj tudi zares zavedamo, kakšna vera se skriva za temi besedami? Stotnik z njimi izrazi, da Jezusu tako zelo zaupa, da ne potrebuje nobenih znamenj, le njegovo besedo. Tako zelo zaupa Jezusu, da je, brez da bi videl, prepričan, da bo naredil dobro njegovemu služabniku. Ko gledam stotnikovo držo, se mi zdi, da nasprotno od njega, jaz pogosto potrebujem znamenja, dokaze, zagotovila in potrditve. Najbrž zato, ker mu ne zaupam popolnoma. Danes nas Jezus vabi, da mu zaupamo, da zaupamo v njegovo besedo, ne da bi iskali drugih znamenj. Najlepše znamenje je zaupanje ter molitev v prepričanju, da smo slišani. Zaupam, da me Bog ljubi in zaupam, da vedno dela tisto, kar je v skladu z njegovo ljubeznijo do mene. S psalmistom lahko rečem: »kakor otrok v naročju svoje matere, kakor otrok, tako je v meni moja duša.« (Ps 131,2). Zahvalim se Gospodu za njegovo Besedo in ljubezen, ki jo ima do mene. Izročim se v Njegove roke in zaupam, da je vse v slavo Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej, in vekomaj. Amen. Pripravila: s. Martina Štemberger Glasba: Forest Lullabye - Asher Fulero
Nov 27, 202206:54
Dala je vse: Lk 21,1-4

Dala je vse: Lk 21,1-4

Danes bomo molili ob svetopisemskem odlomku iz 21. poglavja iz Evangelija po Luku. Tisti čas se je Jezus v templju ozrl in videl bogatine, ki so metali svoje darove v tempeljsko zakladnico. Videl je pa tudi neko siromašno vdovo, ko je devala vanjo dva novčiča, in rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več ko vsi; kajti vsi ti so Bogu v dar vrgli od svojega obilja, ona pa je od svojega uboštva vrgla vse, kar je imela za živež.« Vdova je dala vse, kar je imela za živež, za življenje, kakor še bolj razumljivo povedo drugi prevodi Svetega pisma. Ni dala od svojega presežka, dala je od tega, kar zares potrebuje. Njen dar je velik še posebej zato, ker kaže na njeno vero in totalno zaupanje Bogu. Kakšni so moji darovi, ki jih mečem v Božjo zakladnico? Mu podarim kdaj kaj od tega, kar me mora premakniti iz udobja gotovosti? Ali dajem le to, ker je že itak pričakovano glede ne mojo katoliško pripadnost? Bog, ali tudi mene ob teh svojih Besedah vabiš narediti nov korak v neznano? Ali naj ti dam kak neopažen dar, ki pa bo v Tvojih očeh izraz vere in predanosti? Gospod Jezus, omehčaj moje srce, da bo odprto za navdihe Svetega Duha. Razodeni mi tisti več, ki ga želiš preko mene dati svetu. Kadar čutim, da je ta korak težak, pa želim gledati tebe, na katerega me spomni dar žene, ki daje vse. Ti si dal vse. Dal si življenje samo, da bi mi imeli življenje. Da bi ga imeli v polnosti prav zato, ker bi ga, kakor ti, delili med druge. Pripravila: s. Ema Alič Glasba: Impro-G, s. Klara Jarc
Nov 20, 202206:57
Skesanemu je treba vedno odpustiti: Lk 17,1-6

Skesanemu je treba vedno odpustiti: Lk 17,1-6

Danes bomo premišljevali ob svetopisemskem odlomku iz 17. poglavja iz Evangelija po Luku. Jezus je še na poti v Jeruzalem. Temu odlomku so dali kasneje, kot je bil napisan, naslov Nekaj Jezusovih izrekov. Po tem, ko je Jezus povedal priliko o bogatašu in ubogem Lazarju, da bi nam približal pomen spreobrnjenja, nam želi približati še moč odpuščanja in moč vere. Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Ni mogoče, da bi pohujšanje ne prišlo; toda gorjé temu, po komer pride! Bolje bi bilo zanj, da bi se mu obesil mlinski kamen na vrat in bi bil vržen v morje, kakor da bi pohujšal katerega teh malih. Pazite nase! Ako se pregreši tvoj brat, ga posvári; in če se skesa, mu odpústi. In če sedemkrat na dan greši zoper tebe in se sedemkrat obrne do tebe in reče: ›Žal mi je,‹ mu odpústi.« In apostoli so rekli Gospodu: »Pomnoži nam vero!« Gospod je pa rekel: »Če imate vero kakor gorčično zrno, bi lahko rekli tej murvi: ›Izruj se s korenino in se presadi v morje.‹ In poslušna bi vam bila. Sedemkrat odpustiti. Nikakor pohujšati. In če se zgodi, odpustiti. Se spomnimo kdaj smo sami koga pohujšali? nam je bilo bilo odpuščeno? Ali morda vse skupaj zanikamo in niti ne prosimo tistih, ki smo jih pohujšali, in Boga, da bi nam odpustili? In ko se sami znajdemo v vlogi tistega, ki odpušča - ali odpustimo ali raje ostanemo trdosrčni in se zapremo v svoj prav? V veri to zmoremo, in še marsikaj drugega. Lahko, da je ta vera čisto majhna, a je dovolj. Samo, da je iskrena. Premišljujmo še nekaj časa in se pogovarjajmo z Bogom v molitvi. Ob sklepu molitve pomislimo kaj nam od tega premišljevanja ostaja kot popotnica in usmeritev za življenje. Bogu se zahvalimo za Njegovo besedo in Njegove dotike. Pripravila: s. Polonca Majcenovič Glasba: You Are Always With Me (Piano Version)
Nov 06, 202205:24
Ko prirejaš gostijo: Lk 14,12-14

Ko prirejaš gostijo: Lk 14,12-14

Danes bomo molili ob svetopisemskem odlomku iz 14. poglavja iz Evangelija po Luku. Tisti čas je govoril Jezus prvaku med farizeji, kateri ga je povabil: “Kadar napravljaš kosilo ali večerjo, ne vabi svojih bratov ne sorodnikov ne bogatih sosedov, da te morda tudi oni ne povabijo in se ti povrne. Marveč, kadar napravljaš gostijo, vabi uboge, pohabljene, kruljave, slepe. Srečen boš, ker ti ne morejo povrniti: povrnjeno ti bo namreč ob vstajenju pravičnih.” Jezus je na gostiji pri prvaku izmed farizejev. Ob tej priliki je nagovoril najprej tiste, ki so si izbirali prve sedeže. To so tisti, ki mislijo, da so nekaj več in, kakor vemo tudi iz drugih pripovedi v evangeliju, so se postavljali tudi nad Jezusa. Preverjali so ga, ga poučevali glede spoštovanja sobote in drugih pravil. Ti ljudje so bili sami sebi zakon. Nasprotno pa je Jezus s podobo gorčičnega zrna in kvasa opogumljal male in ponižne s tem, ko je učil, da Božje kraljestvo ni v velikih stvareh, ampak v zaupljivi veri; četudi je ta majhna, da je le vez z Bogom. Ustavim se kratko ob tej misli. Predvsem obujam prošnjo za ponižnost. Takšno pravo ponižnost, ki ni v zaničevanju sebe, ampak v priznavanju Kristusa za Gospoda in da je On tisti, ki najbolje ve, kaj je dobro in prav. Dragi Jezus, vabiš me, da priredim gostijo in nanjo povabim “uboge, pohabljene, kruljave in slepe”. Vabiš me, da odprem srce in bližnjim dovolim, da me ganejo, vznemirijo, vržejo iz cone udobja. Gospod Jezus, izročam ti v tem trenutku tiste, ki so me v zadnjih dneh vznemirili, ki ne sodijo povsem v moj sistem, pa vendar si mi jih ti poslal na pot. Izročam ti jih in te obenem prosim, da me razsvetliš, kako naj jih sprejemam. Daj mi tisto moč, kot si jo dal sv. Frančišku, da je mogel poljubiti gobavca. Dragi Jezus, zdaj se ti želim tudi zahvaliti, ker si predvsem ti tisti, ki vabiš “uboge, pohabljene, kruljave in slepe”. Takšni smo mi zaradi greha. Takšna sem jaz. S svatovskim oblačilom vere lahko tudi taki stopimo na Tvojo gostijo, saj nas ti sam ozdravljaš ohromelosti in slepote. Polagam predte, Jezus, svojo slepoto, svojo nemoč in greh. Vse to jemlješ nase, meni pa ostaja le beseda: Hvala. Spominjamo se tvojega gostoljubja in to nas spodbuja, da se sprejemamo med seboj s Tvojim usmiljenjem in ljubeznijo. V tem tednu obhajamo praznik Vseh svetih, ki je tudi praznik naše poklicanosti k svetosti. Naj nas hrepenenje po nebesih in svetosti tako prevzame, da bomo radi uživali darove iz tvoje mize, sebe pa jih darovali svojim bratom in sestram. Še posebej tistim, ki po človeško gledano niso najbolj dobrodošli v naših srcih. Daj nam milost, da premagamo svojo človeškost in trdoto. Obljubil si, da  nam bo povrnjeno ob vstajenju pravičnih. Pripravila: s. Ema Alič Glasba: In Memory of Jean Talon - Mini Vandals
Oct 31, 202209:28
Veselje je več kot sobota: Lk 13,10-17

Veselje je več kot sobota: Lk 13,10-17

Iz svetega evangelija po Luku V soboto je učil v neki shodnici. In glej, tam je bila tudi žena, ki je že osemnajst let imela duha bolezni. Bila je sključena in se sploh ni mogla vzravnati. Ko jo je Jezus videl, jo je poklical k sebi in ji rekel: »Žena, rešena si svoje bolezni.« Položil je nanjo roke in takoj se je vzravnala in slavila Boga. Oglasil pa se je predstojnik shodnice. Nejevoljen je bil, ker jo je Jezus ozdravil v soboto, in je govoril množici: »Šest dni je, v katerih je treba delati. Ob teh dneh torej prihajajte in se dajajte zdraviti, ne pa na sobotni dan.« Gospod pa mu je odgovoril: »Hinavci! Ali ne odveže vsak od vas v soboto svojega vola ali osla od jasli in ga žene napajat? Te pa, ki je Abrahamova hči in jo je satan zvezal za – poslušajte – osemnajst let, ni bilo potrebno rešiti te vezi na sobotni dan?« Ko je to govoril, je bilo vse njegove nasprotnike sram, vsa množica pa se je veselila vseh veličastnih reči, ki jih je delal. Tam je bila tudi žena, ki je že osemnajst let imela duha bolezni. Bila je sključena in se sploh ni mogla vzravnati. Ko jo je Jezus videl, jo je poklical k sebi in ji rekel: »Žena, rešena si svoje bolezni.« Jezus je tisti, ki vidi ženo in ne obratno. Običajno mislimo, da iskati Boga pomeni našo pobudo, v resnici je Bog tisti, ki nas išče, ki nas vidi v trpljenju, ki nas poišče v naši nezmožnosti, da bi dvignili pogled proti njemu. Bila je sključena in se sploh ni mogla vzravnati. Morda smo izgubili sposobnost ali voljo, da bi molili, da bi prosili, da bi želeli, upali, … ampak Bog sam nas poišče tam, kjer smo in nam reče: »… rešen/ rešena si svoje bolezni.« A res verjamemo Jezusovim besedam? Verjamemo, da smo rešeni? Ali morda raje ostajamo sključeni v svojih prepričanjih, v stanju, ki smo ga vajeni: »Nikoli ne bo bolje, zame sreča ne obstaja, nihče mi ne more pomagati, …«. Prisluhnimo Jezusu, ko pravi ženi: »Žena, rešena si svoje bolezni.« Položil je nanjo roke in takoj se je vzravnala in slavila Boga. Ta žena verjame Jezusu, ne ozira se na nejevoljo, ki se pojavi v njeni okolici. Takoj se je vzravnala in slavila Boga. Najlepša molitev se rodi iz prepoznanja delovanja Boga v našem življenju, iz zavedanja, da smo nevredni od njega nezasluženo prejeli vse. Tako čudovito spoznanje pa ne da miru predstojniku, ki ga nosimo v sebi. Del nas ne more sprejeti zastonjskosti, ne more se veseliti, misli, da moramo vse zaslužiti, kupiti: Oglasil pa se je predstojnik shodnice. Nejevoljen je bil, ker jo je Jezus ozdravil v soboto, in je govoril množici: »Šest dni je, v katerih je treba delati. Ob teh dneh torej prihajajte in se dajajte zdraviti, ne pa na sobotni dan.« Ampak resnična ljubezen ni zaslužena. Lahko je samo sprejeta. Veselje te žene je vredno več kot sobota. Zahvalim se Gospodu za njegovo Besedo in ljubezen, ki jo ima do mene. Pokažem mu svoje sključenosti in zaupam, da mi govori: rešen/ rešena si svoje bolezni. Vzravnano in v hvaležnosti prepoznavam, da je vse v slavo Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej, in vekomaj. Amen. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen. Pripravila: s. Martina Štemberger Glasba: Sentimental Light Hopeful Tender Piano
Oct 24, 202207:52
Obdarovan: Lk 12,13-21

Obdarovan: Lk 12,13-21

Danes bomo molili ob svetopisemskem odlomku iz 8. poglavja iz Evangelija po Luku. Tisti čas je nekdo iz množice rekel Jezusu: »Učenik, reci mojemu bratu, naj deli z menoj dediščino!« On pa mu je odvrnil: »Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delivca čez vaju?« In rekel jim je: »Glejte in varujte se vsake lakomnosti; zakaj življenja nima nihče iz obilice svojega premoženja.« Povedal pa jim je to priliko: »Nekemu bogatemu človeku je polje dobro obrodilo. Premišljal je sam pri sebi: ›Kaj naj počnem, ko nimam kam spraviti svojih pridelkov?‹ In rekel je: ›Tole bom storil: podrl bom svoje žitnice ter postavil večje in tam bom spravil vso pšenico in svoje blago. In rekel bom svoji duši: Duša moja, veliko blaga imaš, spravljenega za veliko let; počivaj, jej, pij in bodi dobre volje!‹ Toda Bog mu je rekel: ›Neumnež, to noč bodo tvojo dušo terjali od tebe, kar pa si spravil, čigavo bo?‹ Tako je s tistim, ki si nabira zaklade, pa ni bogat v Bogu.« Današnji evangeljski odlomek nas sooči s situacijo, v katero se Jezus ni želel zapletati. Namesto da bi se zapletel v razpravljanje glede materialnega imetja, je to situacijo uporabil za to, da bi svoje učence poučil o pomembnejših, resnično vrednih stvareh. S tem pa je sporočil prav enako kot z besedami: “Nihče ne more služiti Bogu in mamonu.” Dediščina, ki je dar (čeprav jo ta človek predstavi predvsem kot nekaj, kar mu pripada) nam je kot vsak dar, dana, da jo uporabimo, z njo obogatimo svet in postane rodovitna. Lahko pa jo lakomno zadržimo zase. Jezus nasproti lakomnosti postavi imeti življenje v polnosti, kar pomeni sprejeti dediščino v zavesti obdarovanosti in biti rodoviten za svet. Zavem se obdarovanosti in darov, ki sem jih prejel ali jih iz dneva v dan prejemam. Talentov, sposobnosti, svojih dragih bližnjih, vsakdanjega kruha in kruha lepih besed, molitev, ki mi jih namenjajo bližnji in sveta Cerkev v svoji liturgiji … Darov je še mnogo drugih. Za vse se iskreno zahvalim Bogu. Vprašam se danes, katere darove želim zadržati zase. Morda je to kakšen talent, sposobnost, ugledno mesto v družbi ali družini, dosežek? Morda odnos, ki ga želim zapreti pred drugimi in imeti le zase? Morda pa je to res materialno bogastvo, lahko v obliki pretiranega strahu za naslednji dan? Vse to, kar prepoznam, izročim danes v Očetovo naročje. Otroško se mu predam s preprostim in zaupljivim srcem. Morda se počutim nemočnega in doživljam, da me stvari navezujejo nase, a prav zato jih predam Očetu po rokah Kristusa Odrešenik. Vse, kar mislim, da mi pripada, izročim Očetu. Izročim Gospdou vse navezanosti: na bogastvo sveta in na čustveno potešenost, na strah pred izgubo zemeljskih gotovosti in nepotešenost hrepenenja srca. Gospod, vzemi vse to in daj mi svoje resnično bogastvo, ki je življenje s Teboj in v zaupanju Vate, ki za svoje vedno poskrbiš. To je prava in resnična dediščina, ki mi pripada, saj sem po milosti svetega krsta deležen Božjega otroštva. Po tvoji milosti sem resnično bogat v Tebi. Pri Tebi naj bo moja največja naložba. Saj je tudi najbolj gotova, kajti tam ni ne molja in ne rje, tam tatovi ne kradejo. Hvala, Gospod, ker sem tako zelo obdarovan.  Pripravila: s. Ema Alič Glasba: No.5 The Day I Met Her, Esther Abram
Oct 17, 202209:34
Jona je podoba Jezusovega delovanja: Lk 11,29-32

Jona je podoba Jezusovega delovanja: Lk 11,29-32

Danes bomo premišljevali ob odlomku iz Lukovega evangelija, o znamenjih, ki so nam dana na pot, da bi rasli v veri in zaupanju v Vstalega Gospoda. Tisti čas je začel Jezus govoriti zbranim množicam: »Ta rod je hudoben rod: hoče imeti znamenje, pa se mu ne bo dalo drugo znamenje kakor Jonovo znamenje. Kakor je bil namreč Jona znamenje za Ninivljane, tako bo tudi Sin človekov za ta rod. Kraljica z Juga bo ob sodbi vstala z možmi tega rodu in jih obsodila; zakaj prišla je s konca sveta, da bi slišala Salomonovo modrost, in glejte, več ko Salomon je tukaj. Ninivljani bodo ob sodbi vstali s tem rodom in ga obsodili; zakaj spokorili so se na Jonovo pridigo, in glejte, več kakor Jona je tukaj.« (Lk 11,29-32) V hoji za Jezusom Kristusom smo vedno znova povabljeni k zaupanju, da bo Gospod poskrbel. Toda na kakšen način in kdaj bo poskrbel za nas, za mojo konkretno situacijo, v kateri sem se znašel/znašla? Želja, da bi imeli stvari vsaj kolikor toliko pod kontrolo, nas pogosto žene k temu, da si želimo od Gospoda izprositi različna znamenja. Verujemo, ampak … Zanimivo je, da nam Gospod, ki je zelo ustvarjalen v svoji ljubezni, običajno med tremi rešitvami, ki mu ji predlagamo, ponudi četrto. Nas ne sliši dobro? Se morda iz nas celo dela norca? Nikakor ne. Le širši in globlji pogled ima v to, kar se nam dogaja. Uči nas zaupanja, da je On sredi med nami kot tisti, ki bo poskrbel. Uči nas čuječnosti in ne nemirnega nadziranja, izročanja in ne krčevitega oklepanja. Vabi nas na pot vere, ki zna prepoznati Božja znamenja in ne na pot preračunljivosti, ki želi izsiliti znamenja. Ninivljani, ki so se v času, ko so bolj kot v Božjo pomoč zaupali v svojo moč, oddaljili od Boga, so se bili na Jonovo povabilo pripravljeni spreobrniti. Prepoznavati znamenja časa, pomeni, da se srce ponovno naravna na Boga, pomeni prepoznavat  Božjo navzočnost sredi med nami in le tekati od enega do drugega znamenja, ki nas največkrat puščajo utrujene in prazne. Dvignimo torej pogled h Kristusu in Ga prosimo za čisto srce in dar prave modrosti v razločevanju. Odprimo svoje srce za Boga, ki je povsod, v vseh in v vsem. Prosimo Ga, da bi po zgledu sv. Frančiška Asiškega, vedno bolj postajali orodje Njegovega miru. Vztrajajmo v molitvi. Pripravila: s. Tina Dajčer Glasba: Impro-Fd, s. Klara Jarc
Oct 10, 202206:29
Kdo je moj bližnji?: Lk 10,25-37

Kdo je moj bližnji?: Lk 10,25-37

Ta odlomek iz Evangelija po Luku spada v Jezusovo pot v Jeruzalem. Na tej poti Jezus poskuša z več prilikami razložiti učencem kdo on je. Eden od učiteljev postave preizkuša Jezusa. Ves čas so ga namreč poskušali dobiti kako krši Mojzesovo postavo, ne da bi spoznali in verovali, da je prav Jezus tisti prerok, ki ga je Gospod obljubil Mojzesu: “Obudil jim bom preroka izmed njihovih bratov, kakor tebe, in položil bom svoje besede v njegova usta in govoril jim bo vse, kar mu bom zapovedal”(5 Mz 18,18). Iz svetega evangelija po Luku Tisti čas je vstal neki učitelj postave, ki je takole skušal Jezusa: »Učenik, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« On pa mu je rekel: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo, in vso močjo in vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor sam sebe.« »Prav si odgovoril,« mu je rekel, »to izvršuj in boš živel.« Ta se je pa hotel opravičiti in je rekel Jezusu: »In kdo je moj bližnji?« Jezus je povzel besedo in rekel: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike; ti so ga oplenili in mu zadali ran ter so odšli in ga pustili na pol mrtvega. Primerilo se je pa, da je šel po isti poti neki duhovnik, in ga je videl in šel mimo. Prav tako je tudi levit, ki je prišel na to mesto in ga videl, šel mimo. Ko pa je neki popoten Samarijan prišel do njega in ga videl, se mu je v srce zasmilil. Pristopil je in vlil v njegove rane olja in vina ter jih obvezal; in posadil ga je na svoje živinče, peljal do gostišča in zanj poskrbel. Drugi dan je vzel dva denarja in dal gostilničarju ter rekel: ›Poskrbi zanj in, kar boš več potrošil, ti jaz nazaj grede povrnem.‹ Kateri izmed teh treh, se ti zdi, je bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« On je dejal: »Tisti, ki mu je skazal usmiljenje.« Jezus mu je rekel: »Pojdi in tudi ti tako delaj!« Nauk te Jezusove pripovedi je kakšen? Naj bomo sočutni in dobri kot je Jezus Kristus sočuten in dober do nas. Ampak ali imamo sami to izkušnjo? Jutri 4. oktobra se bomo spomnili zavetnika Frančiškovih redov in zelo velikega, a hkrati majhnega svetnika sv. Frančiška Asiškega. Nam, šolskim sestram, in drugim redovom ter laikom, ki nas je prevzel njegov način hoje Kristusom, ta dan veliko pomeni, in v nas prebuja  hvaležnost zanj. Če je kdo vedel kaj pomeni izkazovati ljubezen pomoči potrebnim, je bil to prav on. V zgodovinskem času, ko so se zdravi ljudje na vso moč izogibali gobavcem, in se bali gobavosti, je on stopil do gobavca in mu izkazal svojo naklonjenost in bližino. Ni šel mimo, tako kot ni šel mimo Samarijan. Lahko se samo čudimo zakaj nas na Božji način delovanja spomni nekdo, ki mu tega sploh ne bi pripisali. V primeru te prilike Samarijan. Ko so Judje govorili o Samarijanih, je bilo podobno kot danes marsikateri Slovenec govori o Ciganih. Zato je pravo presenečenje, ko da Jezus za zgled Samarijana. Medtem, ko Judje študirajo in se tudi iskreno trudijo poznati postavo, ki jo je Bog dal Mojzesu, Samarijan naredi, kar je treba narediti. Pomagati! To njegovo dejanje v priliki je imelo tako močan pomen, da Samarijani še danes veljajo za usmiljene. Sedaj si vzemimo čas za Boga in njegovo besedo in prisluhnimo kaj nam šepeta Sveti Duh. Kako naj ne ostanemo samo pri besedah in namenih? Komu naj izkažemo ljubezen? Morda prav tistemu, ki nam je najbolj nesimpatičen, ki nam ni ljub, ki nam povzroča težave, dela konflikte? Imamo dovolj materialnih stvari? Lahko nekaj od tega komu podarimo ali pa celo podarimo, čeprav nam kaj manjka? Pripravila: s. Polonca Majcenovič Glasba: Make me a channel of your peace
Oct 02, 202210:29
Biti majhen: Lk 9,46-50

Biti majhen: Lk 9,46-50

Iz svetega evangelija po Luku Tedaj so Jezusovi učenci premišljevali, kateri izmed njih je največji. Jezus pa je poznal misli njihovih src. Vzel je otroka, ga postavil poleg sebe in jim rekel: »Kdor sprejme tega otroka v mojem imenu, mene sprejme, in kdor mene sprejme, sprejme tistega, ki me je poslal. Kdor je namreč med vami vsemi najmanjši, ta je velik.« Janez je odgovoril: »Učenik, nekoga smo videli, da je v tvojem imenu izganjal demone, in smo mu branili, ker ne hodi z nami.« Jezus pa mu je rekel: »Ne branite! Kdor namreč ni proti vam, je za vas.« Tedaj so Jezusovi učenci premišljevali, kateri izmed njih je največji. Evangelij mi danes spregovori o drži, ki naj jo ima Jezusov učenec. Ta naj bo majhen, kakor otrok. Napuh nas odreže iz logike Božjega kraljestva. Ni možno razumeti Jezusovega sporočila, če nismo ponižni. Kdor se povišuje, kdor se uveljavlja na škodo drugih, kdor išče zase pomembna mesta, … ta ne more niti zaslutiti lepote evangelija.  Da bi nam Jezus to pojasnil, si pomaga z otrokom: Jezus je poznal misli njihovih src. Vzel je otroka, ga postavil poleg sebe in jim rekel: »Kdor sprejme tega otroka v mojem imenu, mene sprejme, in kdor mene sprejme, sprejme tistega, ki me je poslal. Kdor je namreč med vami vsemi najmanjši, ta je velik.« V drugem delu evangeljskega odlomka pa beremo: »Učenik, nekoga smo videli, da je v tvojem imenu izganjal demone, in smo mu branili, ker ne hodi z nami.« Jezus pa mu je rekel: »Ne branite! Kdor namreč ni proti vam, je za vas.« Nihče ne more prisiliti Božje milosti, da deluje samo tam, kjer mi mislimo, da mora delovati. Včasih deluje tudi zunaj naših okvirov in z veliko ponižnostjo jo moramo prepoznati, sprejeti in se za to zahvaliti Gospodu. Gospod, danes me vabiš k majhnosti. Pomagaj mi, da te bom znal prepoznati v majhnih in preprostih ljudeh, v preprostosti vsakdana, in se ne bom oziral po visokih rečeh. Zahvalim se Gospodu za njegovo Besedo. Prosim ga, da bi postajal vse bolj njegov učenec. V hvaležnosti, da se zmorem videti tako, kot me vidi ljubeči Bog in v hvaležnosti, da me obkrožajo ljudje, v katerih prepoznavam Božjo navzočnost, prosim Gospoda: Pomagaj mi, da bo vse v slavo Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej, in vekomaj. Amen. Pripravila: s. Martina Štemberger Glasba: impro-Fd s. Klara Jarc
Sep 25, 202205:21
Božja luč naj sveti drugim: Lk 8,16-18

Božja luč naj sveti drugim: Lk 8,16-18

Iz svetega evangelija po Luku Tisti čas je Jezus govoril množicam: »Svetilke, ki jo prižge, nihče ne pokriva s posodo. Tudi je ne postavlja pod posteljo, temveč na svetilnik, da tisti, ki prihajajo noter, svetlobo vidijo. Nič ni namreč skritega, kar bi se ne razodelo, in nič skrivnega, kar bi se ne zvedelo in prišlo na svetlo. Glejte torej, kako poslušate! Kdor ima, se mu bo namreč dalo, in kdor nima, se mu bo še to vzelo, kar misli, da ima.« Pred pravkar slišanim odlomkom je Jezus povedal in razložil priliko o sejalcu. Poslušala ga je velika množica. Vendar kdo od poslušalcev bo odprl srce za Božjo Besedo, jo sprejel kot dobra zemlja in bo obrodil sad? Sedaj Jezus nadaljuje svoje povabilo. Prihaja z novo priliko. Pred nas postavi svetilko pokrito s posodo. Njen problem ni le to, da je nihče ne vidi (torej, da je nerodovitna), ampak tudi to, da bo pod posodo sama slej ko prej ugasnila. Jezus nas opomni, da imamo dve možnosti: ali svetimo drugim ali pa bo naš plamen slej ko prej ugasnil? Jezus pravi: “Pazite vendar, kako poslušate!” Pazite vendar, kako globoko spustite Božjo Besedo? Ali ji dovolite, da se dotakne vašega življenja? V kratki tišini pregledam teden, ki je za menoj in se skušam zavedati tega, kar mi je govoril Gospod, kam me je vabil: katere korake sva skupaj naredila, katerim pa sem se izognil. Kaj sem spoznal ob pogledu na pretekli teden? Je Gospod vplival na kak moj korak? Sem bil zaradi Božje Besede v čem drugačen? Zahvalim se Gospodu, če sem z odprtim srcem sprejemal  Njegove navdihe. Prosim ga odpuščanja, če sem spoznal, da sem namenoma ali po nemarnem kdaj preslišal Njegov glas? Sem morda prepoznal, da moj plamen ugaša? Prav to je povabilo, da grem iz sebe k drugim, izpod posode na svetilnik. Svojo nemoč in zagrenjenost lahko razumem kot povabilo, da drugim prinesem oznanilo o Božjem kraljestvu. Zato se zdaj ozrem v prihodnost in prosim Gospoda, da v meni prižge željo, da bi svetil drugim, še posebej tistim, ki v prostor šele vstopajo, ki so še krhki, ki potrebujejo zgled bližnjih, ki potrebujejo prav moj zgled, da bodo lažje odprli svoja srca Gospodu. Sveti Duh, vodi me v tednu, v katerega sem vstopil. Odpri mi srce, da bom čuječ za tvojo Besedo, po kateri me boš vabil k dobrim odločitvam. Naj bom svetilka za tiste, ki jim po meni želiš razsvetliti pot življenja. Pripravila: s. Ema Alič Glasba: Impro-Fd, s. Klara Jarc
Sep 18, 202207:22
Jezus hvali stotnikovo vero: Lk 7,1-10

Jezus hvali stotnikovo vero: Lk 7,1-10

Ko je Jezus končal vse svoje besede pred poslušajočim ljudstvom, je šel v Kafarnaum. Pri nekem stotniku pa je bil na smrt bolan služabnik, ki mu je bil zelo drag. Ko je (stotnik) slišal o Jezusu, je poslal k njemu judovske starešine s prošnjo, da bi prišel in njegovega služabnika ozdravil. Ti so prišli k Jezusu in ga lepo prosili, govoreč: »Vreden je, da mu to storiš; ljubi namreč naš narod in shodnico nam je on sezidal.« Jezus je šel z njimi. Ko pa že ni bil več daleč od hiše, je stotnik k njemu poslal prijatelje in mu sporočil: »Gospod, ne trudi se; zakaj nisem vreden, da greš pod mojo streho. Zato se tudi nisem imel za vrednega, da bi šel k tebi, ampak reci le besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Zakaj tudi jaz, ki sem postavljen pod oblast in imam vojake pod seboj, pravim, temu: ›Pojdi,‹ in gre; in drugemu: ›Pridi,‹ in pride; in svojemu služabniku: ›Stori to,‹ in stori.« Ko je Jezus to slišal, ga je občudoval; in obrnil se je ter množici, ki ga je spremljala, rekel: »Povem vam, še v Izraelu nisem našel tolike vere.« In ko so se vrnili poslanci domov, so služabnika našli zdravega. Kot lahko beremo v Svetem pismu, je bil Kafarnaum poseben kraj Gospodovega obiskanja. Mnogi so tam bili priče Jezusovega javnega delovanja. Mnogi deležni Besede, ki hrani, ozdravlja in vabi k spreobrnjenju. Toda, kako v času milosti, ne ostati le nemi opazovalec velikih Božji del? Kako verovati in iz te vere tudi živeti? Ko je neki stotnik, ki je imel na smrt bolnega služabnika, prav v Kafarnaumu slišal za Jezusa, ni odlašal s prošnjo za ozdravljenje. Zaupal je in veroval, da Jezus lahko ozdravi njegovega služabnika. Kljub visokemu položaju in ugledu, ki ga je stotnik imel pri ljudeh, se ni čutil vrednega, da bi se sam srečal z Jezusom, niti to zanj ni bilo v ospredju. Za stotnika je bila pomembna ozdravitev njegovega bolnega služabnika, in za to ozdravljenje, je, kakor je veroval, zadostovala že sama beseda Jezusa Kristusa. Poslušanje Besede torej vodi k zaupanju, zaupanje k veri, vera k predanosti in delom ljubezni. Brez preračunljivosti. V tej odprtosti, dialogu in zaupanju Gospod dela velike stvari. Ozdravlja in vodi k novemu življenju. Naj nam danes, ko obhajamo god Marijinega imena, prav ona izprosi milost poslušanja, zaupanja in darovanja. Naj nas Marijina vera vedno opogumlja v hoji za Gospodom. Pripravila: s. Tina Dajčer Glasba: Piano Moment
Sep 11, 202208:13
Jezus ozdravlja tudi v soboto: Lk 6,6-11

Jezus ozdravlja tudi v soboto: Lk 6,6-11

Jezus je šel v soboto v shodnico in je učil. Tam je bil človek, čigar desna roka je bila suha. Pismouki in farizeji so ga opazovali, če bo ozdravljal v soboto, da bi kaj našli, česar bi ga tožili. On pa je vedel za njih misli in je rekel možu, ki je imel suho roko: »Vstani in stopi v sredo!« Ta je vstal in stopil. Jezus jim je rekel: »Vprašam vas, če se sme v soboto storiti dobro ali húdo, življenje rešiti ali uničiti?« In ozrl se je po vseh naokoli ter mu rekel: »Stegni roko!« Ta jo je stegnil in roka je ozdravela. Navzoče pa je prevzela jeza in so se med seboj pogovarjali, kaj bi Jezusu storili. Kateri je tisti zakon - farizeji so se opirali na zakone - na podlagi katerega si Jezus drzne ozdravljati v soboto? Ljubezen. Samo ljubezen. Glejmo Jezusa kako pride v shodnico, opazujmo hromega kako gleda Jezusa. Kaj zaznavamo v sebi? kaj doživljamo, ko se prepustimo opazovanju? Farizeji so Jezusa opazovali z namenom, da bi ga obtožili. S kakšnim namenom Ga opazujemo mi? Na kakšne zakone se opiramo mi v naših odnosih? pripravila: s. Polonca Majcenovič Glasba: Impro-aC, s. Klara Jarc
Sep 04, 202206:21
Ko je krivica: Mr 6,17-29

Ko je krivica: Mr 6,17-29

Iz svetega evangelija po Marku Tisti čas je dal Herod prijeti Janeza in ga v ječi vkleniti zaradi Herodiade, žene svojega brata Filipa, s katero se je bil oženil. Janez je namreč govoril Herodu: »Ni ti dovoljeno imeti žene svojega brata.« Herodiada ga je sovražila in bi ga rada umorila, pa ga ni mogla. Kajti Herod se je Janeza bal, ker je vedel, da je pravičen in svet mož, in ga je varoval; kadar koli ga je poslušal, je bil v veliki zadregi, poslušal ga je pa rad. Prišel pa je ugoden čas, ko je Herod za rojstni dan napravil gostijo svojim velikašem, častnikom in galilejskim prvakom; vstopila je hči same Herodiade in plesala ter se prikupila Herodu in gostom. Tedaj je kralj rekel deklici: »Prosi me, kar koli hočeš, in ti bom dal.« Celo prisegel ji je: »Kar koli me poprosiš, ti bom dal, do polovice svojega kraljestva.« Odšla je ven in rekla svoji materi: »Kaj naj prosim?« Ta pa je rekla: »Glavo Janeza Krstnika.« Zakaj se kristjani na poseben način spominjamo smrti mučencev? Ker je njihova smrt v resnici zmaga, velik uspeh. Bistvo njihovega uspeha pa ni v udarcih, ki so jih junaško prenesli, ampak v zaupanju Bogu do te mere, da so premagali vsako misel na obup in kakršnokoli težnjo po maščevanju. Janez Krstnik si je veliko upal. Vedel je, da tvega. Poznal je zgodbe prejšnjih prerokov. Gotovo je pričakoval marsikaj. A navsezadnje ni umrl zaradi svojih ostrih in kritičnih besed. Herod, ki mu je največ očital, ga je celo varoval, kakor pravi evangelij. Tudi ni umrl neposredno zaradi tega, ker bi izvrševal svoje temeljno poslanstvo, to je pripraviti prostor Mesiju. Janez Krstnik je izgubil življenje po nadvse banalnem scenariju, za katerega so uporabili zavedenega otroka, mlado deklico. Vživim se v zgodbo Janeza Krstnika. Naj nam zgodba Janeza Krstnika pomaga v molitvi izročati Bogu svojo življenjsko zgodbo. Dragi Jezus, kot Janez Krstnik sem tudi jaz kdaj v ječi. Moja ječa je morda žalost, stiska, nerazumevanje bližnjih, osamljenost. Moja ječa je morda delo, ki ga ne opravljam z veseljem. Jezus, nočem pozabiti, da si ti moj Odrešenik prav za te trenutke. Povabim te sedaj, da se mi pridružiš v moji ječi, kajti s teboj bo vse imelo smisel. Janez Krstnik je bil zaprt, ker je pričeval za resnico, po krivem mu je bila odvzeta svoboda. Tej krivici se je pridružila še hujša. Spomini mi uhajajo k podobni zgodbi starozaveznega očaka, Egiptovskega Jožefa. Prestal je mnoge krivice, a bila mu je dana milost, da je razumel Božji načrt. Ko je srečal brate, ki so ga pred leti prodali za sužnja, se ni zatekel k maščevanju, ampak je vzkliknil: “Bog me je poslal pred vami, da vam zagotovi ostanek v deželi, da vas ohrani pri življenju.” Kako pa je z mojo krivico? Tisto, ki so mi jo v svoji hudobiji povzročili drugi? Ali pa je morda to bolezen, težka situacija, za katero menim, da ni prav, da jo prenašam? Gospod, prosim te za vero v to, da si za vsako življenjsko resničnostjo na delu Ti, da nekje v ozadju raste nekaj dragocenega, da Ti nič ni ušlo iz rok … Tega morda ne opazim, še manj razumem. A daj mi milost, da verujem in sprejemam.. V naslednjih trenutkih prosim Gospoda za milost Njegovega pogleda na take življenjske situacije. Ob koncu molitve se s prošnjo obrnimo na Janeza Krstnika in druge mučence. Naj nam izprosijo močno vero polno predanosti Kristusu, ki lahko vsako zlo obrne v dobro. Tako bo naše življenje v slavo Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej, in vekomaj. Amen. Pripravila: s. Ema Alič Glasba: Night Snow - Asher Fulero
Aug 28, 202210:06
Hinavci in slepi vodniki: Mt 23,13.15-22

Hinavci in slepi vodniki: Mt 23,13.15-22

Tisti čas je Jezus govoril: Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker pred ljudmi zaklepate ga prisega veže.‹ Slepci! Kaj je vendar več: dar ali oltar, ki dar posvečuje? Kdor torej priseže pri oltarju, priseže pri njem in pri vsem, kar je na njem. Kdor priseže pri templju, priseže pri njem nebeško kraljestvo. Vi sami namreč ne vstopate, tistim, ki bi radi vstopili, pa ne dovolite vstopiti. Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker prepotujete morje in kopno, da enega samega napravite za spreobrnjenca; toda ko to postane, ga naredite za sina peklenske doline, dvakrat hujšega od sebe. Gorje vam, slepi vodniki, ki pravite: ›Če kdo priseže pri templju, ni to nič, če pa priseže pri tempeljskem zlatu, ga prisega veže.‹ Norci in slepci! Kaj je vendar več: zlato ali tempelj, ki zlato posvečuje? Govorite tudi: ›Če kdo priseže pri oltarju, ni to nič, če pa priseže pri daru, ki je na njem, in pri tistem, ki prebiva v njem. Kdor pa priseže pri nebu, priseže pri Božjem prestolu in pri tistem, ki sedi na njem. V današnjem evangeljskem odlomku beremo težke besede, ki jih Jezus namenja pismoukom in farizejem: Gorje vam … Ko to premišljujem, ne smem misliti le na pismouke in farizeje, ampak tudi in predvsem na hinavca, ki ga najdem v sebi, v nas, v naših družinah, v naših skupnostih, v naši Cerkvi, v današnji družbi. Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker pred ljudmi zaklepate nebeško kraljestvo. Vi sami namreč ne vstopate, tistim, ki bi radi vstopili, pa ne dovolite vstopiti. Kako zaklepamo nebeško kraljestvo? Tako da prikazujemo Boga kot strogega sodnika, pri katerem ni prostora za usmiljenje. V Božjem imenu nalagamo pravila, ki nimajo nič skupnega z Božjimi zapovedmi. Tako izkrivljamo podobo nebeškega kraljestva in ubijamo željo po služenju Bogu. Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker prepotujete morje in kopno, da enega samega napravite za spreobrnjenca; toda ko to postane, ga naredite za sina peklenske doline, dvakrat hujšega od sebe. Včasih si tako vneto prizadevamo, da bi koga spreobrnili, a ne zato, da bi mu oznanili Dobro novico, ampak da bi postal po meri naših egoističnih okvirjev. Obstajajo ljudje, ki prepotujejo morje in kopno, da bi privabili nove člane v svoje skupine, v svoje cerkve. Nekoč je Janez Jezusu rekel: »Učenik, nekoga smo videli, da je v tvojem imenu izganjal demone, in smo mu branili, ker ne hodi z nami.« Jezus pa mu je rekel: »Ne branite! Kdor namreč ni proti vam, je za vas.« Cilj oznanjevanja ni, da bi ljudje postali del naše ekipe, ampak da bi ljudje imeli življenje in ga imeli v obilju. Gorje vam, slepi vodniki … Kaj je vendar več: dar ali oltar, ki dar posvečuje? Kdor torej priseže pri oltarju, priseže pri njem in pri vsem, kar je na njem. Kdor priseže pri templju, priseže pri njem in pri tistem, ki prebiva v njem. Kdor pa priseže pri nebu, priseže pri Božjem prestolu in pri tistem, ki sedi na njem. Logika učlovečenja je logika tistih, ki razumejo, da sta prostor in čas, torej konkretne situacije, v katerih živimo, priložnost, ki nam je dana za resnično češčenje Boga. Katero od teh kritik Jezus namenja meni? Gospod, dobro je, da kdaj povzdigneš glas in me ošteješ z Gorje ti…, gorje vam … Skupaj s teboj sedaj gledam svoje življenje in se ti ne bojim priznati, da sem kdaj tudi jaz hinavec in slepi vodnik. V hvaležnosti, da mi to odkrivaš, se prepuščam tvojemu usmiljenju in ozdravljajočemu pogledu. Pomagaj mi, da bo vse v slavo Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej, in vekomaj. Amen. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen. Pripravila: s. Martina Štemberger Glasba: impro-Fd s. Klara Jarc
Aug 21, 202207:40
Veselje odrešenih: Lk 1,39-56

Veselje odrešenih: Lk 1,39-56

Iz svetega evangelija po Luku Tiste dni je Marija vstala in hitro šla v gore, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta slišala Marijin pozdrav, je poskočilo dete v njenem telesu; in Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom in je vzkliknila z močnim glasom: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa! In od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, je od veselja poskočilo dete v mojem telesu. Blagor ji, ki je verovala; kajti izpolnilo se bo, kar ji je povedal Gospod!« Marija pa je rekla: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju. Kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle. Glej, blagrovali me bodo odslej vsi rodovi. Kajti velike reči mi je storil On, ki je mogočen in je njegovo ime sveto. Od roda do roda traja njegovo usmiljenje tistim, ki mu v strahu služijo. Moč je pokazal s svojo roko, razkropil je tiste, ki so napuhnjenih misli. Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne. Sprejel je svojega služabnika Izraela in se spomnil usmiljenja – kakor je govoril našim očetom – do Abrahama in njegovega roda na veke.« Marija pa je ostala pri Elizabeti nekako tri mesece, potem se je vrnila na svoj dom. (Lk 1, 39-54) Ne prezrimo, kako poln veselja je prebrani odlomek. Če se postavimo v vlogo svetopisemskih žena, o katerih smo brali, v vlogo Elizabete in Marije, se zavemo, da niti ne more biti drugače. Izraelsko ljudstvo je stoletja pričakovalo Odrešenika. Sedaj pa sta prejeli razodetje, da bosta prav onidve priči tega velikega dogodka. Preprosti ženi, a izbrani, da bosta gledali velike reči. Kaj pa mi? Imamo razlog za veselje? Se odrešenje tiče tudi nas? Morda si ne upamo reči, da ne, saj smo vendar verni, a prav tako morda v srcu čutimo, da se nas to dotika v manjši meri kot Marijo in Elizabeto. V resnici pa ni tako.  Ko je neka žena blagorovala Odrešenikovo mater in dojiljo je Jezus misel dopolni tako: “Še bolj pa blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo.” Prisluhnimo še enkrat prvemu delu evangeljskega odlomka in bodimo pozorni na izraze veselja. Ob poslušanju se učimo ob njunem zgledu, da bi tudi mi znali v svoji notranjosti odkriti razloge za veselje v Svetem Duhu, saj je tudi nam oznanjena Božja Beseda, ki jo sprejemamo v svoje življenje. Elizabeta nas je spomnila na to, kaj nam odpira srce za Gospoda, ki vstopa in s seboj prinaša radost in veselje do življenja: vera in predanost Gospodu. Sedaj Gospoda prosimo za vero in da bi bila naša srca odprto Zanj. On nas lahko napolni s Svetim Duhom. Prosimo in ne nehajmo prositi, da On sam omehča naša srca. Ob srečanju z Elizabeto je Marija zapela hvalnico Gospodu. Ne pozabimo na hvaležnost, ki odpira srce za Boga. V svojih mislih sestavimo moltev-hvalnico, v kateri po Marijinem vzoru slavimo Gospoda za Njegova velika dela. Marija je bila vedno naravnana na Boga. Praznik Vnebovzete želi to še posebej poudariti. Priporočimo se ji, da nam pomaga k Bogu dvigati vse naše živeljenje. Priporočimo ji vse, kar ta hip nosimo v srcu: od svojih skrbi do tistega, česar se veselimo. Od uspehov do polomij življenja. Od nam dragih ljudi do tistih, ki so nam v breme … Vse ji izročimo s prošnjo, da nam s svojim zgledom pomaga živeti tako, da nas bo vse dvigalo k Bogu. Kraljica Vnebovzeta, prosi za nas in nam pomagaj živeti življenje tako, da bo v slavo Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej, in vekomaj. Amen. Pripravila: s. Ema Alič Glasba: Impro-G, s. Klara Jarc
Aug 14, 202210:28
Jezusova smrt in vstajenje nas vodita k svobodi: Mt 17,22-27

Jezusova smrt in vstajenje nas vodita k svobodi: Mt 17,22-27

Ko so bili učenci z Jezusom v Galileji, jim je rekel: »Sin človekov bo izdan ljudem v roke, umorili ga bodo in tretji dan bo vstal.« In zelo so se užalostili. Ko so prišli v Kafarnaum, so k Petru pristopili tisti, ki so pobirali davek dveh drahem, in so rekli: »Ali vaš učenik ne plačuje davka dveh drahem?« Odgovoril je: »Da!« Ko je pa vstopil v hišo, ga je Jezus prehitel z vprašanjem: »Simon, kaj se ti zdi, od koga jemljejo zemeljski kralji carino ali davek: od svojih sinov ali od tujcev?« Ker je ta odgovoril: »Od tujcev,« mu je Jezus rekel: »Torej so sinovi prosti. Da jih pa ne pohujšamo, pojdi k morju in vrzi trnek, in prvo ribo, ki se ujame, vzemi, ji odpri usta in boš našel novec statér; tega vzemi in jim ga daj zame in zase.« Ob premišljevanju današnjega odlomka mi v ospredje prihajajo besede tujec, sin in pobiralec davka. Naša trgovska in preračunljiva miselnost namreč včasih težko sprejema logiko zastonjskosti Božje ljubezni. Boga pogosto zamenjujemo za tistega pobiralca davka, s katerim je dobro imeti čiste račune, sicer … Toda kdo je zame nebeški Oče? Sem v odnosu do njega kakor tujec ali kot sin, kot hči? Imam občutek, da z menoj ravna krivično, da me ne jemlje resno? Bolj zaupam v to, da si moram njegovo naklonjenost pridobiti z držo pravičnosti ali preprosto sprejemam dragocenost tega, da sem ljubljeni Božji otrok, za katerega Oče ve, kaj potrebuje. Plačati davek tega sveta. Komu ga plačujem in kakšen je ta davek, ki ga plačujem? V komentarju danega svetopisemskega odlomka beremo, da je v Jezusovem času vsak Izraelec, ki je izpolnil 20. leto, moral plačevati za potrebe jeruzalemskega templja po dve drahmi na leto. Jezus ga je takrat plačal zase in za Petra. Toda resnični davek, je poravnav tudi zame in zate, ko je za vsakega od nas na križu daroval samega sebe, da bi iz greha prešli v življenje, iz sužnosti v svobodo, od tujca k sinu. Prosimo za dar notranje svobode, da bi vsak dan znova zajemali iz studenca Žive vode kot dediči življenja in ne smrti. Kot tisti, ki nam, neglede na okoliščine, resničnega dostojanstva nihče ne more vzeti, saj smo po Kristusu in v Kristusu tudi mi sinovi in hčere enega Očeta. Pripravila: s. Tina Dajčer Glasba: impro-aC, s. Klara Jarc
Aug 07, 202208:33
Jezus blagoslovi in razdeli kruh: Mt 14,13-21

Jezus blagoslovi in razdeli kruh: Mt 14,13-21

Tisti čas je Jezus slišal za smrt Janeza Krstnika in se je v čolnu umaknil od tam v samoten kraj, sam zase. Množice pa so to izvedele in šle iz mest peš za njim. Ko se je izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu in ozdravil je njihove bolnike. Ko se je zvečerilo, so stopili k njemu učenci in rekli: »Samoten je ta kraj in ura je že pozna; odpústi množice, da gredo v vasi in si kupijo hrano.« Jezus pa jim je rekel: »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!« Rekli so mu: »Tukaj imamo samo pet hlebov in dve ribi.« Dejal jim je: »Prinesite mi jih sem!« In vêlel je ljudem, naj sedejo po travi, vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, jih blagoslôvil, razlomil hlebe in jih dal učencem, učenci pa množicam. Vsi so jedli in se nasitili ter pobrali koščke, ki so ostali, dvanajst polnih košar. Teh pa, ki so jedli, je bilo okrog pet tisoč mož, brez žená in otrok. Najprej si predstavljajmo Jezusa, ki se zaradi Janezove smrti z bolečino v srcu umakne v čolnu. Kaj slišimo, kaj vidimo? Poskušajmo začutiti njegovo hrepenenje po pogovoru z Očetom v samotnem kraju.  Še enkrat prisluhnemo prvemu delu tega odlomka: Tisti čas je Jezus slišal za smrt Janeza Krstnika in se je v čolnu umaknil od tam v samoten kraj, sam zase. Jezus žaluje, umakne se v molitev, in se iz molitve vrne k ljudem, ki ga potrebujejo. Učencem da vedeti, da jih potrebuje, čeprav najprej ne vedo kako naj mu pomagajo. Nemoč. Potem samo delajo, kar jim naroča. Jezusovo sočutje je tisto, ki premaga strahove in občutke nemoči. Ljudem bo pomagal, to je njegovo poslanstvo, in posledično poslanstvo učencev. Njegova pomoč je zmeraj tako obilna, da presega osnovne potrebe. Ljudje niso zmogli vsega pojesti. Kar je ostalo, so lahko odnesli domov. Pripravila: s. Polonca Majcenovič Glasba: Impro-aC, s. Klara Jarc Talking people Waves and tears
Jul 31, 202207:16
Služiti, ne gospodovati: Mt 20,20-28

Služiti, ne gospodovati: Mt 20,20-28

Tedaj je stopila k njemu mati Zebedejevih sinov s svojima sinovoma in se poklonila pred njim do tal, da bi ga nekaj prosila. Rekel ji je: »Kaj hočeš?« Dejala je: »Ukaži, naj ta dva moja sinova sedita v tvojem kraljestvu, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Jezus je odgovoril in rekel: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga moram jaz piti?« Dejala sta mu: »Moreva.« Rekel jima je: »Moj kelih bosta pila; dati, kdo bo sedel na moji desnici ali levici, pa ni moja stvar, ampak bodo tam sedeli tisti, katerim je to pripravil moj Oče.« Ko je drugih deset to slišalo, so se razjezili nad bratoma. Jezus jih je poklical k sebi in jim rekel: »Veste, da vladarji gospodujejo nad narodi in da jim velikaši vladajo. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati med vami velik, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti med vami prvi, naj bo vaš služabnik, tako kot tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« Tedaj je stopila k njemu mati Zebedejevih sinov s svojima sinovoma in se poklonila pred njim do tal, da bi ga nekaj prosila. Rekel ji je: »Kaj hočeš?« Dejala je: »Ukaži, naj ta dva moja sinova sedita v tvojem kraljestvu, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Žena, ki bo v nadaljevanju deležna kritike zaradi svoje geste, vendarle razmišlja tako, kot razmišlja mati. To stori iz ljubezni, čeprav se motijo tako ona kot njena sinova. »Ne vesta, kaj prosita«, pravi Jezus. Pogosto pozabljamo, da je Jezusova pot pot križa. Ko smo z Jezusom na poti, smo vedno na poti križa. Njegova pot ni pot slave! Je pot ponižanja, zasramovanja, izničenja, sestopanja, služenja… »Veste, da vladarji gospodujejo nad narodi in da jim velikaši vladajo. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati med vami velik, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti med vami prvi, naj bo vaš služabnik, tako kot tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« Pogosto se nam zdi, da smo dosegli cilj, ko dosežemo nek položaj v Cerkvi. Mislimo, da smo takrat Jezusu blizu. Ne gre samo za skušnjavo duhovnikov ali redovnikov, tudi laiki lahko padejo vanjo: ko nekdo postane zborovodja cerkvenega pevskega zbora, ko mu je zaupanja skrb za krašenje župnijske cerkve ali ker je uspešen animator na oratorijih … Naša vrednost pa ni v položaju, ki ga zasedam. Cilj ni uspeh, kot ga vidi svet. Naš cilj je nenehno spreobračanje. Zadnje mesto pomeni, da vse v svojem življenju pojmujemo kot služenje in ne kot moč ali oblast. Naša misel naj gre v smer kaj narediti za drugega in ne kako drugega uporabiti. Kdor hoče biti prvi, se bo odrekel svojemu prvemu mestu in takrat bo res prvi. Jezus, križ me spremlja tudi v tem tednu. Če se mu upiram, me premaguje. Če ga sprejmem in nosim s teboj, postane lahek. V tednu, ki je pred menoj, se želim odpovedati svojim težnjam in prepoznavati tvojo navzočnost tudi v težavah, v stvareh, ki se mi upirajo, v vsakdanu. Gospod, hvala, ker si z menoj. Naj me razne ambicije ne oddaljijo od tebe. Naj se ti pustim najti v tem trenutku. Pomagaj mi, da bo vse v slavo Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej, in vekomaj. Amen. Pripravila: s. Martina Štemberger Glasba: Impro-aC, s. Klara Jarc
Jul 24, 202207:33
Pravo znamenje: Mt 12,38-42

Pravo znamenje: Mt 12,38-42

Iz svetega evangelija po Mateju Tedaj so Jezusa ogovorili nekateri izmed pismoukov in farizejev in so rekli: »Učenik, radi bi videli znamenje od tebe.« Odvrnil jim je: »Hudobni in prešuštni rod hoče imeti znamenje: a ne bo se mu dalo drugo znamenje kakor znamenje preroka Jona. Kakor je bil namreč Jona v trebuhu velike ribe tri dni in tri noči, tako bo Sin človekov v osrčju zemlje tri dni in tri noči. Ninivljani bodo ob sodbi vstali s tem rodom in ga obsodili; spokorili so se namreč na Jonovo pridigo, in glejte, več kot Jona je tukaj! Kraljica z Juga bo ob sodbi vstala s tem rodom in ga obsodila; prišla je namreč s konca sveta, da bi slišala Salomonovo modrost, in glejte, več kot Salomon je tukaj!« Že nekaj dni ob branju 12. poglavja Matejevega evangelija spremljamo, kako narašča napetost med Jezusom na eni strani in farizeji ter pismouki na drugi. Mnogo znamenj je že storil, pa ga niso prepoznali. Namesto usmiljenja in dobrote so videli kršitev sobote. Namesto delovanja Boga je bil po njihovem prepričanju na delu Belcebub, hudič. Bili smo tudi priča temu, kako so skrivaj sklenili Jezusa umoriti. Danes pa ti možje odkrito pristopijo k njemu in mu izrazijo nezaupanje. “Učitelj, radi bi videli znamenje od tebe.” To nezaupanje izvira iz njihovih zakrknjenih src. Prosim Gospoda, da odstrani iz mojega srca zakrknjenost. Gospod, ne daj, da bi te gledal, pa ne videl. Ne daj, da bi vedno hotel videti več ali nekaj drugega. Jezus, farizeji in pismouki so zahtevali znamenje od tebe, spregledali pa so, da si znamenje ti sam. Ti si Emanuel, Bog z nami, ki si prišel, da razodeneš bližino Očeta. Kaj pa jaz iščem? Boga, ki nam bo nekaj dal, od katerega bomo imeli neko korist? Ali iščem Boga, ki je moj Oče? Kaj si zares želim? Premislim, kakšna so moja iskanja in najgloblja hrepenenja. Prebujam željo po srečanju z Očetom, ki edini lahko poteši moja najgloblja hrepenenja. Prebujam željo po tem da bi ga sprejel kot svojega sopotnika in spremljevalca. »Hudobni in prešuštni rod hoče imeti znamenje: a ne bo se mu dalo drugo znamenje kakor znamenje preroka Jona.” pravi Jezus. Te besede na prvi pogled zvenijo grobo in kot zavrnitev. A razmislimo, kaj pomeni Jonovo znamenje? Komu je dano? Kdo bi ga lahko razumel? Jezus farizeje spomni na Ninivljane, ki so se spreobrnili po Jonovi pridigi. Njegova pridiga se je glasila: “Še 40 dni in Ninive bodo pokončane!” Je mogoče, da bi vse mesto ganile njegove besede? Kako da jih niso vzeli le kot floskule ali hladen moralizem? Ne dvomim, da so bili pred njim v Ninivah že drugi preroki ali modri možje, ki so prihajali s podobnim oznanilom kakor Jona. Nemogoče je, da bi jih, grešni kot so bili, prepričale njegove besede same na sebi. Kaj je torej v resnici prepričalo Ninivljane? Jona je postal prepričljiv po svojem  čudežnem preživetju v trebuhu velike ribe. S tem mogočnim čudežem je dobil svojo avtoriteto. Tudi Jezus ni bil edini učenjak svojega časa. O tem beremo v Apostolskih delih v Gamalielovih besedah. Ni bilo vsem samoumevno slediti njegovim besedam, četudi so se jim zdele dobre. Nekateri so potrebovali nekaj več. Jezus je vedel, da tako znamenje pride. Jona je bil v trebuhu ribe tri dni in tri noči. Jezusa pa bodo razodele velikonočne skrivnosti, skrivnosti svetega tridnevja, Kristusovega trpljenja, smrti in vstajenja. Te nas prepričajo v njegov nauk, če ta sam po sebi ne ogreje našega srca. Jonovo znamenje je torej znamenje za zakrknjena srca, za tiste niso mogli verovati zgolj besedam. Jonovo znamenje je izraz velikega Božjega usmiljenja. Jezus je vedel, da bodo velikonočne skrivnosti mnogim pomagale odpreti svoja srca zanj. Zahvalim se za vero, ki mi je dana in prosim, da bi jo vedno ohranjal in poglabljal. Na tem mestu prosim za tiste, ki ne verujejo. Gospod, pošlji jim Svetega Duha, da te prepoznajo po skrivnostih velike noči. Pripravila: s. Ema Alič Glasba: Impro-aC, s. Klara Jarc
Jul 17, 202209:43
Kdor ostane v meni, rodi obilo sadu: Jn 15,1-8

Kdor ostane v meni, rodi obilo sadu: Jn 15,1-8

Iz svetega evangelija po Janezu »Jaz sem resnična vinska trta in moj Oče je vinogradnik.  Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, odstrani; in vsako, ki rodi sad, očiščuje, da rodi še več sadu.  Vi ste že čisti zaradi besede, ki sem vam jo povedal.  Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni.  Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar. Če kdo ne ostane v meni, ga vržejo proč kakor mladiko in se posuši. Te mladike poberejo in vržejo v ogenj in zgorijo. Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo.  V tem je poveličan moj Oče, da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci.« »Ostanite v meni in jaz v vas!« Jezus nas tudi danes vabi, da bi ostajali v Njem. Da bi zajemali iz studenca, ki ne usahne in bili zakoreninjeni v Ljubezni, ki ne mine. Svetopisemski odlomek nam spregovori o Očetu, ki skrbi za svoj vinograd, za trto, za mladike, za obrezovanje, ki daje dober sad. Spomnim se, kako sem v času neke preizkušnje opazovala vinsko trto, ki so jo takrat pravkar obrezali. Na prvi pogled se človeku zdi nemogoče, da bi se tako močno obrezana trta lahko obrasla in obrodila sad. In vendar ga. Dobro je spominjati se te podobe iz narave, ohranjati zaupanje in hoditi v veri. Dovoliti Očetu, da z obrezovanjem prečisti naša srca, ki se tolikokrat želijo nasloniti na lastne moči, ideje, znanja, na človeka, na strukture, na gotovosti našega vsakdana. Hvala ti, Gospod, ker nas nežno, a vztrajno vabiš, da ba bi ostajali v Tebi. Vabiš, da se ne prestrašimo naših omejenosti in resničnosti stavka, ki pravi, da brez tebe ne moremo ničesar storiti. Učiš nas, naše uboštvo polagati v tvoje roke. Ne z zamorjenostjo in žalostjo, temveč z veseljem in hvaležnostjo, da smo kot mladike del tvojega telesa. Ti ki si resnična vinska trta, nam podarjaš sok življenja in daješ okus našim dejanjem. Našo nerodovitnost spreminjaš v rodovitnost, v lepoto, v tisti obilen sad, ki ga obljubljaš vsem, ki bodo ostali v tebi. Hvala ti, Jezus, za ta dar! V tišini sedaj vsak zase poglejmo, na koga je pripeto moje življenje, moja mladika. Česa se oklepam? Kakšen okus in vonj ima moj odnos do ljudi, s katerimi se srečujem? Kje zajemam, ko se podarjam svoji družini? Kaj morda potrebuje obrezovanja? Svoje življenje nato položim v Njegove roke, v roke vinogradnika, Očeta, ki si želi polnosti mojega življenja. Prosim ga za dar zaupanja, predanosti, za dar ostajanja v ljubezni Njegovega Sina. Pripravila: s. Tina Dajčer Glasba: Always With Me, Always With You (Main)
Jul 10, 202208:40
Oče prosi Jezusa za obuditev mrtve hčere: Mt 9,18-26

Oče prosi Jezusa za obuditev mrtve hčere: Mt 9,18-26

Ko je Jezus govoril, glej, pristopi neki načelnik, pade predenj in pravi: »Moja hči je pravkar umrla. Toda pridi, položi roko nanjo in bo živela.« Jezus vstane ter gre z njim in učenci ga spremljajo. In glej, žena, ki je na krvotoku trpela dvanajst let, je pristopila od zadaj in se dotaknila roba njegove obleke. Mislila si je namreč: »Ako se dotaknem le njegove obleke, bom ozdravela.« Jezus se obrne, jo pogleda in reče: »Zaupaj, hči, tvoja vera te je ozdravila.« In žena je bila zdrava od tiste ure. Ko je tedaj Jezus prišel v načelnikovo hišo in videl piskače in razburjeno množico, je rekel: »Umaknite se, deklica namreč ni umrla, ampak spi.« Pa so se mu posmehovati. Ko pa je bila množica odpravljena, je vstopil, deklico prijel za roko in je vstala. In glas o tem je šel po vsej tisti deželi. Kakšen glas je šel “po vsej tisti deželi”? So se ljudje čudili, so se zgražali, so se veselili? Kaj prebudijo ta Jezusova dejanja v našem srcu? Ozdravljati bolne, obujati mrtve - najprej res lahko pomislimo na incident. Incident je lahko “nepričakovan, neprijeten dogodek, ki prekine normalen potek kakega dejanja, dela” ali “prekoračenje dovoljenega v ravnanju ali vedenju, izgred”. Jezus je s svojim ozdravljenji in drugimi čudeži samo oznanjal nebeško kraljestvo, a sodobniki bi ga lahko mirno označili za izgrednika. Nekaj je zmotil, nekaj delal drugače, želel je, da bi ljudje živeli v pravem pomenu besede. Za ženo sklepamo, da je imela težave z menstruacijo, in je zaradi tega veljala za nečisto. ni mogla v tempelj, ni se mogla poročiti, nihče se je ni smel dotakniti.  Jezus ji vrne zdravje, ne samo zdravje - življenje. In načelnikova hčerka? Njena smrt pusti njo in starše brez življenja. Vemo, da največ bolečine prinese prav otrokova smrt. Sprašujemo se zakaj ni mogel dlje živeti? Zakaj tako hitro? Zakaj, zakaj, zakaj … Pomembno je, da Jezus podari ženi, deklici in njunim bližnjim življenje. Še pred tem, ko sam premaga smrt, premaguje smrt pri drugih. Premišljujmo kje mi v svojem življenju okušamo smrt. Imamo izkušnje bolezni in ozdravljenja? Predvsem pa se zazrimo v svoje srce in poglejmo kako močna je naša vera v Jezusa Kristusa, ki daje življenju prednost pred smrtjo. Kje si želimo biti bolj živi, bolj odrešeni? Pripravila: s. Polonca Majcenovič Glasba: Waves gentle med cu lake water Epic Heart
Jul 03, 202208:39
Hodimo za Jezusom: Mt 8,18-22

Hodimo za Jezusom: Mt 8,18-22

Ko je Jezus videl okrog sebe mnogo ljudstva, je velel oditi na drugo stran jezera. In pristopil je neki pismouk ter mu rekel: »Učenik, za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.« Jezus mu je odgovoril: »Lisice imajo brloge in ptice pod nebom gnezda. Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« Nekdo drug izmed njegovih učencev mu je rekel: »Gospod, dovoli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta.« Jezus mu je pa rekel: »Hodi za menoj in pusti, da mrtvi pokopljejo svoje mrtve.« »Učenik, za teboj bom hodil, kamorkoli pojdeš.« Gospod, prosim te za navdušenje, kakršno je imel pismouk, ki je pristopil k Tebi. V  začetku tega premišljevanja prebudi v meni hvaležnost za življenje in za poslanstvo, ki mi je dodeljeno. V nekaj trenutkih premislim, kam vse me je v življenju Gospod že povabil in se mu zahvalim za to. Zdaj se ozrem na pot življenja, ki je še pred menoj. Na njej me čaka poslanstvo, ki ga morda že slutim ali pa mi je še povsem skrito. Kakorkoli. Vem, da zanj drži, kar praviš: prišle bodo situacije, ko bomo kakor Ti brez mesta za počitek telesa in duha, brez pravega miru. A taka je pot s teboj, to je pot tvojega učenca. Zato sedaj v molitvi Gospodu izročam vse, kar še prihaja, znano in neznano, in ga prosim za zvestobo v trenutkih suše in nemira. »Hodi za menoj in pusti, da mrtvi pokopljejo svoje mrtve.« Jezus v tem primeru gotovo ni govoril proti delom usmiljenja, kot sta skrb za umirajoče in pokopavanje mrtvih. Jezus se je ozrl v srčiko učenčevega vprašanja in v globino srca svojega učenca in njegovega očeta. Nekaj mrtvega je moralo biti v očetu, kar je branilo sinu, da bi svobodno hodil za Jezusom, za Njim, ki je Življenje samo. Pogledam svoje življenje. Kaj je v njem mrtvega, brez življenjskega soka, nerodovitna mladika, ki le izčrpava trto. Je to morda kakšna moja navada? V prazno porabljen čas? Prazno brskanje med novicami po spletu?  Skrb, ki jo z nikomer ne podelim? Pogovor, s katerim odlašam? Kaj mi jemlje moči pri poslanstvu, za katerega sem poklican? Morda sem navezan na nerodovitne rutine preteklosti in zato niti zares ne prisluhnem glasu Duha, ki vabi na drugo žitno polje, tja, kjer prekipeva življenje ? Prosim Svetega Duha, da prebudi v meni prava hrepenenja in me spodbudi k temu, da bi se ne oklepal mrtvih del. Na podkast Duh Svetega pisma poživlja se lahko naročite na platformah: Google Podcasts, Apple Podcasts, Spotify. Pripravila: s. Ema Alič Glasba: Impro-G, s. Klara Jarc
Jun 26, 202207:28
Vse prepustimo Bogu, tudi sodbo bližnjega: Mt 7,1-5

Vse prepustimo Bogu, tudi sodbo bližnjega: Mt 7,1-5

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Ne sodite, da ne boste sojeni; s kakršno sodbo namreč sodite, s tako boste sojeni, in s kakršno mero merite, s táko se vam bo odmerilo. Kaj pa gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne čutiš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: ›Pusti, da vzamem iver iz tvojega očesa‹, pa je bruno v tvojem očesu? Hinavec, izderi najprej bruno iz svojega očesa in potem glej, kako boš vzel iver iz očesa svojega brata.« Gospod, v svojih besedah na Gori si nas najprej povabil, da nate  preložimo vsako svojo skrb (za življenje, hrano in obleko) Na tebe, ki skrbiš celo za ptice neba in lilije na polju. Sedaj pa vabiš ali bolje kar zapoveš, naj tebi prepustimo še nekaj: sodbo bližnjega. Kajti edino ti si jo lahko vzameš nase. Edino ti poznaš vso resnico in vidiš v globine človeških src. Daj mi, Gospod, zavest, da nisem sposoben soditi in obsojati. Pogledam v svoje srce in se vprašam: Koga vse bi najraje sodil? V mislih Gospodu naštejem imena ljudi, ki jih iz dneva v dan priženem pred sodišče lastnega jaza. Naštejem jih in jih ob tem prepuščam v roke Gospodu. “Kaj pa gledaš iver v očesu svojega brata?” Le zakaj imam potrebo, da proučujem drugega? Skupaj z Gospodom, mojim stvarnikom in odrešenikom, pogledam v svoje srce. Katero bruno je v njem? Katera skrb, nemoč, greh, razočaranje, obup …? Na vse to gledam z Gospodom. Zavedam se, da je On tukaj zato, da izdere to bruno, da ga zame nese na Kalvarijo. Vse to položim na oltar Božjega srca, da bom šel lažji v nov dan. Na podkast Duh Svetega pisma poživlja se lahko naročite na platformah: Google Podcasts, Apple Podcasts, Spotify. Pripravila: s. Ema Alič Glasba: Impro-G, s. Klara Jarc
Jun 19, 202208:02
Jezus uči, naj hudo vračamo z dobroto: Mt 5,38-42

Jezus uči, naj hudo vračamo z dobroto: Mt 5,38-42

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Slišali ste, da je bilo rečeno: ›Oko za oko in zob za zob.‹ Jaz pa vam pravim, da se hudobnežu ne upirajte; marveč, ako te kdo bije po desnem licu, mu nastavi še drugo; in kdor hoče s teboj začeti pravdo in ti vzeti suknjo, mu pusti še plašč; in kdor te prisili eno miljo daleč, pojdi z njim dve. Kdor te prosi, mu daj; in kdor si hoče od tebe sposoditi, se ne obračaj od njega.« Jezus nam poskuša približati moč odpuščanja v primerjavi z močjo maščevanja. Farizeji so imeli svojo razlago, ki bi naj poskrbela za pravičnost. Tistemu, ki ti je poškodoval oko, ne smeš poškodovati več kot eno oko. Tistemu, ki ti je izpulil zob, ne smeš izpuliti več kot en zob. Na ta način so preprečili divje maščevanje, ki gre čez vse meje. A Jezus zaustavi tudi to. Želi, da damo še več, kar od nas zahtevajo. Želi, da bližnjih v njihovih zahtevah ne zavrnemo. Umetnost je slišati bližnjega, kada nekaj želi od nas. kakšne so njegove potrebe? Kako to, da je njegov ton glasu grob? In še in še … Sveti Avguštin dobro ubesedi kako naj dajemo: »(Daj) vsakemu, ki te prosi, ne pa vse, kar te prosi, da boš mogel to, kar daš, dati častno in pravično«. Sami se odločamo kako in koliko bomo dali, ni treba dati vsega. na prvem mestu je čast in pravičnost. Na podkast Duh Svetega pisma poživlja se lahko naročite na platformah: Google Podcasts, Apple Podcasts, Spotify. Pripravila: s. Polonca Majcenovič Glasba: Romantic Violin Suite Main
Jun 12, 202205:31
Blagor ubogim v duhu: Mt 5,1-12

Blagor ubogim v duhu: Mt 5,1-12

Ko je Jezus videl množice, je šel na goro in ko je sedel, so stopili k njemu njegovi učenci. Začel jih je učiti: Blagor ubogim v duhu, zakaj njih je nebeško kraljestvo. Blagor krotkim, zakaj ti bodo deželo posedli. Blagor žalostnim, zakaj ti bodo potolaženi. Blagor lačnim in žejnim pravice, zakaj ti bodo nasičeni. Blagor usmiljenim, zakaj ti bodo usmiljenje dosegli, Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali. Blagor miroljubnim, zakaj ti bodo Božji otroci. Blagor njim, ki so zaradi pravice preganjani, zakaj njih je nebeško kraljestvo. Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali in preganjali in vse hudo zoper vas lažnivo govorili: veselite in radujte se, zakaj veliko je vaše plačilo v nebesih. Tako so namreč preganjali preroke, ki so bili pred vami. V vsakdanjem pogovoru tu in tam še slišimo, da kdo reče: “Blagor tebi!” Blagor je v stari zavezi čestitka nekomu, ki je ali bo srečen. Jezus da blagru presežni pomen. Gregor iz Nise pravi: “Blaženost je ... neizrekljivo in nedoumljivo dobro ... tisto Edino, kar je vredno hrepenenja, vselej enako, neprestana radost, večna sreča, o kateri lahko izrečemo vse, kar moremo, a nismo o njej povedali nič vrednega”. Blagri kličejo vsakogar, tebe in mene, in obenem vsakomur kažejo njegovo nepopolnost. Kako to, da Jezus postavi blagre v sam začetek govora na gori? Zdi se, da z blagri odpre govor na gori in da so blagri tisti, ki odprejo naše srce za Boga. Ustavimo se pri vsakem blagru posebej ali pri vseh. K čemu nas vabi Jezusov govor na gori? Na podkast Duh Svetega pisma poživlja se lahko naročite na platformah: Google Podcasts, Apple Podcasts, Spotify. Pripravila: s. Polonca Majcenovič Glasba: Impro-Fd, s. Klara Jarc
Jun 05, 202207:31
Jezus je premagal svet, zaupajmo: Jn 16,29-33

Jezus je premagal svet, zaupajmo: Jn 16,29-33

Tisti čas so učenci rekli Jezusu: »Glej, zdaj očitno govoriš in ne pripoveduješ nobene prilike. Zdaj vemo, da vse veš in ne potrebuješ, da bi te kdo vpraševal. Zato verujemo, da si izšel iz Boga.« Jezus jim je odgovoril: »Zdaj verujete? Glejte, prihaja ura in je že prišla, ko se razkropite vsak v svoj kraj in zapustite mene samega. Vendar nisem sam, ker je Oče z menoj. To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu boste imeli stisko; toda zaupajte, jaz sem svet premagal.« Jezus vpraša učence če verujejo. Vživim se v Jezusa. Kako mu je, ko vidi, da učenci končno verujejo vanj? Ves čas, ko so bili skupaj, jim je želel odpreti oči, da bi vedeli kdo je. Pripovedoval jim je prilike, delal je čudeže, a njegovi učenci niso mogli dojeti, da imajo med seboj Boga. In jaz? Verujem? Če mi je Bog podaril dar vere, kako ga negujem? Jezusa skrbi za učence. Pove jim, da se bodo razkropili, a on ne bo sam. Oče bo z njim. Želi, da bi imeli njegovi v njem mir. In če je On premagal stisko, jo bodo tudi njegovi. Vse to velja tudi zame. Tudi jaz sem njegov učenec, tudi jaz sem njegova učenka. Ne more biti drugače, kot da si delim usodo učencev, in hodim po Jezusovih stopinjah. Ne sam, ampak z Očetom. Verujem, da nisem sam, da je zmeraj z menoj Oče? Na podkast Duh Svetega pisma poživlja se lahko naročite na platformah: Google Podcasts, Apple Podcasts, Spotify. Pripravila: s. Polonca Majcenovič Glasba: You Are Always With Me (Piano Version)
May 29, 202207:14
Božji Duh resnice pričuje za Kristusa: Jn 15,26-16,4

Božji Duh resnice pričuje za Kristusa: Jn 15,26-16,4

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Kadar pride Tolažnik, ki ga bom jaz poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, bo on pričeval o meni. Pa tudi vi boste pričevali, ker ste od začetka pri meni. To sem vam povedal, da se ne pohujšate. Izobčevali vas bodo iz shodnic; pride celo ura, ko bo vsak, ki vas umori, mislil, da služi Bogu. To bodo delali, ker niso spoznali ne Očeta ne mene. To sem vam pa rekel, da se boste spominjali, da sem vam jaz povedal, ko pride ura za to. Jezus pove učencem, da bodo pričevali o njem. Lahko se vprašamo od kod učencem ta sposobnost pričevanja. Odgovor je preprost. Nekaj let so bili del Jezusovega življenja in Jezus del njihovega. A za vse to potrebujejo Tolažnika. Jezus ve, da bodo njegovi učenci potrebovali moč za soočanje z nasprotovanjem njihovemu pričevanju. Premislim. Tolažnikova naloga je, da nam pove in pokaže kdo je Jezus. Kadar se dogaja nekaj, kar ni v skladu z evangelijem, to ne more biti delo Duha. Kako in kje se v mojem življenju kaže delo Duha? Za kaj, kot Jezusov učenec, potrebujem Tolažnikovo pomoč, zagovarjanje, tolažbo in vse drugo? Na podkast Duh Svetega pisma poživlja se lahko naročite na platformah: Google Podcasts, Apple Podcasts, Spotify. Pripravila: s. Polonca Majcenovič Glasba: You Are Always With Me (Piano Version)
May 22, 202208:34
Sveti Duh uči Jezusove učence: Jn 14,21-26

Sveti Duh uči Jezusove učence: Jn 14,21-26

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Kdor ima moje zapovedi in jih spolnjuje, ta je, ki me ljubi; a kdor mene ljubi, ga bo ljubil moj Oče in jaz ga bom ljubil in se mu razodel.« Reče mu Juda, ne Iškariot: »Gospod, in kaj je, da se hočeš razodeti nam, ne pa svetu?« Jezus mu je odgovoril: »Ako me kdo ljubi, bo mojo besedo spolnjeval; in moj Oče ga bo ljubil in bova k njemu prišla in pri njem prebivala. Kdor me pa ne ljubi, mojih besed ne spolnjuje. Besede, ki jih slišite, niso moje, ampak Očeta, ki me je poslal. To sem vam razodel, ko sem bil pri vas. Tolažnik Sveti Duh, ki ga bo poslal Oče v mojem imenu, pa vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.« Imeti in spolnjevati. Jezus nas pozna in ve, da v globini srca ne bomo srečni, če ne bomo zapovedi, ki nam jih je dal tudi spolnjevali. Podobno kot je npr. premalo, kadar žena govori svojemu možu, da ga ima rada, a hkrati presliši njegove želje po večji količini skupaj preživetega časa. Najpomembnejša tema tega svetopisemskega odlomka in našega odnosa z Bogom, je ljubezen. Zaradi ljubezni Jezus želi, da spolnjujemo njegove zapovedi. Iz Očetove ljubezni izvira prav vse in v njegovo ljubezen se vse vrača. Učence zanima zakaj se želi razodeti jim, in ne svetu? Kakšno razodetje sploh pričakujejo? Bog se razodene v služenje, ponižnosti in ljubezni. To je vse. Sveti Duh nam pomaga spomniti se. si predstavljamo življenje brez spominov? Kolikokrat prav potrebujemo spomine? V spominih so naše korenine, in hvaležen pogled na preteklost nas osvobaja za polno življenje v sedanjosti in ljubeče pričakovanje prihodnosti. Nekaj časa še premišljujem ob odlomku iz Svetega pisma. Kdaj, v čem in kako se razodevaš meni, Jezus? Kako v svojem življenju spolnjujem tvoje zapovedi ljubezni? Na podkast Duh Svetega pisma poživlja se lahko naročite na platformah: Google Podcasts, Apple Podcasts, Spotify. Pripravila: s. Polonca Majcenovič Glasba: Just Relax 
May 15, 202207:16
Jezus je vrata k ovcam: Jn 10,1-10

Jezus je vrata k ovcam: Jn 10,1-10

Tisti čas je Jezus govoril: Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Najemnik in tisti, ki ni pastir in ovce niso njegove, ko vidi, da prihaja volk, ovce popusti ter zbeži – in volk jih pograbi in razkropi –, ker je najemnik in za ovce ni v skrbeh. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor mene pozna Oče in jaz poznam Očeta; in svoje življenje dam za ovce. Še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva; tudi tiste moram pripeljati: poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir. Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga zopet prejmem. Nihče mi ga ne more vzeti, ampak ga jaz dam sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga zopet vzamem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta. Ali današnji otroci še vedo, kdo je pastir? Eni vedo, drugim je treba razložiti. Podoba pastirja se je obdržala tisočletja, dandanes marsikje izginja, a Jezusovo sporočilo ostaja. On je naš dobri pastir. Njemu je mar. On ne želi, da nas karkoli poškoduje, kaj šele uniči. On nas pozna, življenje da za nas. Kaj to pomeni zame? Kako zaupen je moj odnos z Jezusom Kristusom, dobrim pastirjem? Kakšen glas ima pastir, ki da zame vse, tudi svoje življenje? Nekaj časa še premišljujem ob odlomku iz Svetega pisma. V srcu poskušam slišati ta glas mojega dobrega pastirja. O čem mi govori? Kaj mi pove? Na podkast Duh Svetega pisma poživlja se lahko naročite na platformah: Google Podcasts, Apple Podcasts, Spotify. Pripravila: s. Polonca Majcenovič Glasba: s. Klara Jarc, impro-Fd
May 08, 202207:15
Delajmo za večno življenje: Jn 6,22-29

Delajmo za večno življenje: Jn 6,22-29

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 6,22-29) Drugi dan se je množica, ki je stala onkraj morja, zavedela, da je bil tam en sam čoln, da pa Jezus s svojimi učenci ni bil stopil v čoln, ampak da so se bili njegovi učenci sami odpeljali. Pripluli pa so drugi čolni iz Tiberije v bližino kraja, kjer so bili jedli kruh po Gospodovi zahvali. Ko je množica videla, da tam ni Jezusa in ne njegovih učencev, so stopili sami v čolne, šli v Kafarnáum in Jezusa iskali. Našli so ga onkraj morja in so mu rekli: »Učenik, kdaj si semkaj prišel?« Jezus jim je odgovoril: »Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli čudeže, ampak ker ste jedli od hlebov in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in ki vam jo bo dal Sin človekov; njega je namreč s svojim pečatom zaznamoval Oče, Bog.« Rekli so mu torej: »Kaj naj delamo, da bomo izvrševali Božja dela?« Jezus jim je odgovoril: »To je Božje delo, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« Pred enim dnevom je množica ob morju jedla kruh in ribe, ki jih je zanjo pomnožil Jezus. Zaradi tega znamenja so ga želeli postaviti za kralja, a to ni bila tudi Jezusova želja, zato se je umaknil na goro. Želja po Jezusovih darovih je bila tako močna, da so se vsi skupaj odpravili iskat Jezusa. V Kafarnaumu jim Jezus poskuša povedati kakšen kruh naj iščejo. Kruh, ki daje pravo življenje, je v tem, da prejmemo Božje darove. V teh darovih je ljubezen, ki je med Očetom in Sinom in Svetim Duhom. Brez ljubezni v naših odnosih je težko živeti, pa čeprav nam materialno nič ne manjka. Jezus želi samo, da bi živeli v takšnih odrešenih odnosih. Kje iščem Jezusa in zakaj prav tam? Kje iščejo Jezusa moji bližnji in zakaj prav tam? Kaj je zame pravo življenje? Na podkast Duh Svetega pisma poživlja se lahko naročite na platformah: Google Podcasts, Apple Podcasts, Spotify. Pripravila: s. Polonca Majcenovič Glasba: s. Klara Jarc, impro-Fd 
May 01, 202206:59
Po vsem svetu oznanjujte evangelij: Mr 16,15-20

Po vsem svetu oznanjujte evangelij: Mr 16,15-20

Tisti čas se je Jezus prikazal enajsterim in jim rekel: »Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu. Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan, kdor pa ne bo veroval, bo pogubljen. Tiste, ki bodo verovali, pa bodo spremljala ta znamenja: v mojem imenu bodo izganjali hude duhove, govorili nove jezike, kače dvigali s tal, in če kaj strupenega izpijejo, jim ne bo škodovalo; na bolnike bodo polagali roke in ti bodo ozdraveli.« Gospod Jezus je bil vzet v nebo, potem ko je z njimi govoril, in je sédel na Božjo desnico. Oni pa so šli in učili povsod; Gospod je delal z njimi in besedo potrjeval z znamenji, ki so jih spremljala. Jezus se prikaže enajstim apostolom. Dvanajsti manjka. Niti za najbližje osebe ni nujno, da ostanejo z nami. Za te, ki ostanejo, Jezus želi, da ponesejo njegovo ljubezen drugim. V drugi postaji križevega pota v Koloseju smo letos slišali družino, ki je šla v misijone pred skoraj desetimi leti, ker jim ni zadoščala lastna sreča. Kam se bomo odpravili mi, kako nam ne bo mar le za lastno srečo, ampak bi se v največjem zaupanju v Božjo previdnost odpravili oznanjat z vero, da je Bog tisti, ki daje moč. Na podkast Duh Svetega pisma poživlja se lahko naročite na platformah: Google Podcasts, Apple Podcasts, Spotify. Pripravila: s. Polonca Majcenovič Glasba: Piano moment, http://pixabay.com/music/solo-piano-piano-moment-9835/
Apr 24, 202205:36
Sporočite bratom, naj gredo v Galilejo: Mt 28,8-15

Sporočite bratom, naj gredo v Galilejo: Mt 28,8-15

Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 28,8-15) Tisti čas so žene hitro odšle od groba in so tekle, da bi sporočile njegovim učencem. In glej, Jezus jim pride naproti in pravi: »Pozdravljene!« One pristopijo, mu objamejo noge in ga molijo. Tedaj jim Jezus reče: »Ne bojte se! Pojdite in sporočite mojim bratom, naj gredo v Galilejo, tam me bodo videli.« Ko so bile še na potu, so nekateri stražniki dospeli v mesto in so velikim duhovnikom naznanili ves dogodek. Ti so se s starešinami zbrali, se posvetovali in nato dali vojakom mnogo denarja z naročilom: »Recite: ›Njegovi učenci so prišli ponoči in so ga ukradli, ko smo mi spali.‹ Če bi to zvedel poglavar, ga bomo mi pregovorili in bomo naredili, da boste brez skrbi.« Ti so vzeli denar in so storili, kakor so bili naučeni. In razširila se je ta govorica med Judi do današnjega dne. Žene niso več čutile strahu. Čutile so, da se je zgodilo nekaj veličastnega, zato se je ta strah spremenil v radost, ki je še polna trepeta in neodgovorjenih vprašanj. Vstali Jezus jih je pozdravil in pozdravlja tudi mene, tako kot je pozdravil žene: Pozdravljen! Pozdravljena! Pošilja me v Galilejo. Kaj je zame Galileja ali mogoče celo kdo so zame Galileja? Komu naj oznanim, da je Jezus vstal in kako naj to storim? Jezusovo vstajenje je bilo nevarno velike duhovnike in starešine. Ko opazujem današnjo družbo razmišljam, če ne bi bilo danes podobno? Ali Jezusovo vstajenje koga ogroža? Kaj npr. pomeni njegovo vstajenje ljudem, ki v življenju ne najdejo pravega smisla ali jim življenje nič ne pomeni? Tako kot se širijo laži, se širi resnica. Lahko se odločim in izberem resnico. Še premišljujem ob odlomku iz Svetega pisma in se pogovarjam z Jezusom. O čem mi govori? Kaj se mu zdi pomembno za moje življenje? Na podkast Duh Svetega pisma poživlja se lahko naročite na platformah: Google Podcasts, Apple Podcasts, Spotify. Pripravila: s. Polonca Majcenovič Glasba: In The Garden -  final, http://pixabay.com/music/beautiful-plays-in-the-garden-final-13588/
Apr 17, 202206:15
Pustite jo, da skrbi za moj pogreb: Jn 12,1-11

Pustite jo, da skrbi za moj pogreb: Jn 12,1-11

Šest dni pred veliko nočjo je prišel Jezus v Betanijo, kjer je bival Lazar, ki ga je Jezus obudil od mrtvih. Napravili so mu tam gostijo in Marta je stregla, Lazar pa je bil eden izmed tistih, ki so bili z njim pri mizi. Marija je vzela funt dragocenega olja iz pristne narde in je mazilila Jezusu noge ter mu jih brisala s svojimi lasmi, in hiša se je napolnila z vonjem olja. Rekel je tedaj eden izmed njegovih učencev, Juda Iškarijot, ki ga je pozneje izdal: »Zakaj se to olje ni prodalo za tristo denarjev in razdalo ubogim?« Tega pa ni rekel, kakor da bi ga skrbeli ubogi, ampak ker je bil tat in je imel denarnico ter je izmikal, kar se je vanjo devalo. Jezus je rekel: »Pusti jo, prihranila ga je za moj pogrebni dan. Uboge imate namreč vedno med seboj, mene pa nimate vedno.« Velika množica Judov je zvedela, da je tam, in prišli so ne le zaradi Jezusa, marveč da bi videli tudi Lazarja, ki ga je bil obudil od mrtvih. Sklenili pa so veliki duhovniki umoriti tudi Lazarja, ker je mnogo Judov zaradi njega odhajalo in verovalo v Jezusa. Na gostiji, kjer praznujejo Lazarjevo obujenje od mrtvih, se Jezus pripravlja na svoje vstajenje. Marija ga odišavi za trpljenje, ne da bi vedela kako strašni dnevi so pred Jezusom in njegovimi učenci. Skrivnost in lepota tega dejanja je, da ljubezni ni mar za ceno. Darovanjski ljubezni ni mar koliko kaj stane. Ne skrbi je preveč zase, njena pozornost je usmerjena v Boga in njegovo voljo. Komu namenjam svojo pozornost in kako se uresničuje moje darovanje? Pripravila: s. Polonca Majcenovič Glasba: Impro-D, s. Klara Jarc
Apr 10, 202207:28
Ne obsojajmo grešnikov, ker smo sami grešniki: Jn 8,1-11

Ne obsojajmo grešnikov, ker smo sami grešniki: Jn 8,1-11

Tisti čas je šel Jezus na Oljsko goro. Zjutraj je zopet prišel v tempelj in vse ljudstvo je prihajalo k njemu; in sedel je ter jih učil. Kar pripeljejo pismouki in farizeji ženo, zasačeno pri prešuštvovanju, jo postavijo v sredo in mu rečejo: »Učenik, ta žena je bila zasačena v prešuštvovanju. V postavi nam Mojzes ukazuje take kamnati, kaj pa ti praviš?« To so govorili, ker so ga skušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus pa se je pripognil in je s prstom pisal po tleh. Ko ga pa niso nehali vpraševati, se je vzravnal in jim rekel; »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« In spet se je pripognil in pisal po tleh. Ko so pa to slišali, so drug za drugim odhajali ven, počenši od najstarejših – in ostal je sam in žena v sredi. Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Žena, kje so? Te ni nobeden obsodil?« Ona je rekla: »Nobeden, Gospod.« In Jezus je rekel: »Tudi jaz te ne bom obsodil. Pojdi in odslej ne greši več!« Jezus bo obsojen, ker nikogar ne sodi. Kako naj to razumem, kako naj to sprejmem? Za trenutek ali več trenutkov se ustavim pri svoji grešnosti. Je moj greh razlog za obtoževanje samega sebe ali je vstopna točka za ljubezen. Bog namreč odpušča, podariti mi želi svojo ljubezen. Skrivnost naše vere je, da Bog umre in nas odreši. Ni prvo moje kesanje, ampak to, da mi je Božje odpuščanje. V srcu čutim kesanje, ko gledam Vsemogočnega Boga, ki da zame svoje življenje na križu. Zberem se, predstavljam si dogajanje v templju. Kaj me najbolj pritegne, kaj vidim, kaj vonjam, česa se dotikam? Sem bolj opazovalec in vstopim aktivno v te odnose. Predstavljam si, da držim kamen v roki? Kakšni občutki me navdajajo? Predstavljam si, da sem žena, ki čaka, da bo vanjo priletel prvi kamen? Kakšni občutki me navdajajo? pripravila: s. Polonca Majcenovič Glasba: s. Klara Jarc, impro-G
Apr 03, 202207:30
Jezus vrne očetu mrtvega sina: Jn 4,43-54

Jezus vrne očetu mrtvega sina: Jn 4,43-54

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 4,43-54) Tisti čas je Jezus iz Samarije odšel v Galilejo. Sam Jezus je namreč pričal, da prerok nima časti v domačem kraju. Ko je prišel v Galilejo, so ga Galilejci sprejeli, ker so vse vedeli, kar je bil storil v Jeruzalemu ob prazniku; kajti tudi oni so bili šli k prazniku. Prišel je torej spet v Kano Galilejsko, kjer je bil spremenil vodo v vino. Bil je pa neki kraljevi uradnik, čigar sin je bil bolan v Kafarnaumu. Ko je ta slišal, da je Jezus dospel iz Judeje v Galilejo, je prišel k njemu in prosil, naj pride in ozdravi njegovega sina; bil je namreč že na tem, da umrje. Jezus mu je tedaj rekel: »Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete.« Kraljevi uradnik mu pravi: »Gospod, stopi tja, preden moj otrok umrje!« Jezus mu reče: »Pojdi, tvoj sin živi.« Mož je verjel besedi, ki mu jo je rekel Jezus, in je šel. Že na poti pa so mu prišli naproti služabniki in povedali, da njegov sin živi. Povprašal jih je torej po uri, ob kateri mu je odleglo. Rekli so mu: »Včeraj ob sedmi uri ga je pustila mrzlica.« Oče je tedaj spoznal, da ob tisti uri, ob kateri mu je Jezus rekel: ›Tvoj sin živi‹. In veroval je on in vsa njegova hiša. To je bil že drugi čudež, ki ga je Jezus storil po svojem prihodu iz Judeje v Galilejo. Tvoj sin, živi. Kaj drugega pomeni zares živeti, če ne verovati v ljubezen, s katero Oče ljubi Sina. Za tega moža postane ljubezen življenje, ker veruje. Njegova vera je neomajna, ne postavlja podvprašanj, ne dvomi. Veruje, še preden vidi znamenja in čudeže. Veruje, da Oče ljubi Sina in da Sin zmore delati čudeže prav zaradi Očetove ljubezni. Ko pogledamo naše človeške odnose vidimo, da so otroci, ki čutijo očetovo ljubezen in podporo, pogumni in se laje soočajo stiskami. To je dediščina, ki jo ponesemo s seboj v odraslost. Kako je z mojo vero? Kakšna je? Potrebujem znamenja in čudeže, da verujem ali verujem brezpogojno? Pripravila: s. Polonca Majcenovič Glasba: s. Klara Jarc, impro-D
Mar 27, 202208:46
Jezus je poslan tudi za pogane: Lk 4,24-30

Jezus je poslan tudi za pogane: Lk 4,24-30

Ponedeljek, 21. marec 2022 Iz svetega evangelija po Luku (Lk 4,24-30) Ko je prišel Jezus v Nazaret, je v shodnici govoril ljudstvu: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v njegovem kraju. V resnici pa vam povem: Mnogo vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dnevih, ko se je zaprlo nebo za tri leta in šest mesecev in je nastala velika lakota po vsej deželi: pa k nobeni izmed njih ni bil Elija poslan razen k vdovi v Sarepto na Sidonskem. In mnogo gobavih je bilo v Izraelu ob času preroka Elizeja, pa nobeden izmed njih ni bil očiščen razen Naamana, ki je bil Sirec.« Vsi v shodnici so se razsrdili, ko so to slišali. Vstali so, ga vrgli iz mesta ter odvedli na rob hriba, na katerem je bilo njih mesto sezidano, da bi ga pahnili v prepad. Toda on je šel po sredi med njimi – in je odhajal. Kako sprejemam Jezusa? Kot Boga, ki naj ga najprej poslušam, ali kot Boga, za katerega želim, da bi poslušal samo mene? Katerih Jezusovih besed ne želim slišati? Me morda vabi k čemu, kar je zame preveč? Me morda vabi naj stopim ven iz svoje cene ugodja, a se mi zdi, da je cena previsoka in tega ne želim? Pripravila: s. Polonca Majcenovič Glasba: s. Klara Jarc, impro-D
Mar 20, 202207:33
Odpuščajmo, da nam bo odpustil Bog: Lk 6,36-38

Odpuščajmo, da nam bo odpustil Bog: Lk 6,36-38

Ponedeljek, 14. marec 2022 Iz svetega evangelija po Luku (Lk 6,36-38) Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Bodite usmiljeni, kakor je tudi vaš Oče usmiljen. Ne sodite in ne boste sojeni: ne obsojajte in ne boste obsojeni; oproščajte in boste oproščeni; dajajte in se vam bo dalo: dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo dali v naročje. S kakršno mero namreč merite, s tako se vam bo odmerilo. In kako je usmiljen naš Oče? Mi bi odpustili nekomu, ki bi nam povedal, da mu je žal. Oče odpusti tistemu, ki mu je žal, in tistemu, ki mu ni žal. To je pravo usmiljenje, ki želi drugemu dobro ne glede na njegova dejanja. Zmoremo biti usmiljeni tako kot naš nebeški Oče? Zmorem ne soditi? Zmorem ne obsojati? Zmorem oproščati? Zmorem dajati? Na tem je zgrajeno naše življenje z Bogom. To niso le štiri pravila, gre za način življenja. Pripravila: s. Polonca Majcenovič Glasba: s. Klara Jarc, impro-aC
Mar 13, 202206:03
Kristusu strežemo v bližnjem: Mt 25,31-46

Kristusu strežemo v bližnjem: Mt 25,31-46

Frančiškovi opomini 7 Znanju naj sledi dobro ravnanje Apostol pravi: »Črka mori, duh pa oživlja« (2 Kor 3,6). Črka je ubila tiste, ki bi radi samo poznali besede, da bi jih ljudje imeli za modrejše od drugih ter bi si tako mogli pridobiti veliko bogastvo, ki bi ga dajali sorodnikom in prijateljem. Tudi tiste redovnike je ubila črka, ki nočejo slediti duhu Svetega pisma, marveč želijo bolj spoznati samo besede in jih razlagati drugim. Nasprotno pa oživlja duh Svetega pisma tiste, ki nobene črke, ki jo spoznajo in želijo spoznati, ne pridevajo telesu, marveč vse to z besedo in z zgledom pripisujejo Bogu, najvišjemu Gospodu, kateremu pripada vse, kar je dobrega. Premišljevanje: iz svetega evangelija po Mateju (Mt 25,31-46) Pripravila: s. Polonca Majcenovič Glasba: Forget, http://pixabay.com/music/beautiful-plays-forget-16026/
Mar 07, 202209:27