Duh Svetega pisma poživlja

Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 18. poglavja iz evangelija po Luku.

Ko se je Jezus bližal Jerihi, je slep človek sedél kraj pota in prosil vbogajme. Ko je slišal množico, ki je šla mimo, je vpraševal, kaj bi to bilo. Povedali so mu: »Mimo gre Jezus iz Nazareta.« In zavpil je: »Jezus, Sin Davidov, usmili se me!« Spredaj gredoči so ga svarili, naj utihne. On pa je še glasneje kričal: »Sin Davidov, usmili se me!«

Jezus je tedaj obstal in rekel, naj ga pripeljejo k njemu. Ko se je približal, ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« On pa je rekel: »Gospod, da spregledam.«

In Jezus mu je rekel: »Spreglej, tvoja vera te je ozdravila.« V hipu je spregledal, šel za njim in slavil Boga. In vse ljudstvo je dalo Bogu hvalo, ko je to videlo.

Berač je sedal kraj pota in prosil vbogajme. Obračal se je na mimoidoče, da bi mu po svojih močeh pomagali. Pomoč sočloveka je dragocena in dobro je, če znamo zanjo prositi. Pomaga nam hoditi skozi življenje. Vendar pa je nekaj povsem drugega za pomoč prositi Jezusa. On lahko podeli resnično odrešenje. Pomaga nam, da bi več ne sedeli kraj poti, ampak spregledali, vstali in pokončno hodili skozi življenje.

Gospod Jezus, na svet si prišel kot Odrešenik. Odrešenik prav mojega življenja, moje situacije. Izročam ti sedaj svojo “zasedenost”.  Bodi z menoj v tem, kjer sem slep, kjer se čutim šibkega, nemočnega, brez volje ali smisla. Kot berač hočem v tišini svojega srca kričati: “ Jezus, Sin Davidov, usmili se me!”  Z vero želim ponavljati te besede, četudi nekaj v meni govori, naj utihnem, da se ne splača, da si le eden izmed mnogih in mi kaj več kot vbogajme ne moreš dati.“Jezus, Sin Davidov, usmili se me!”

“Jezus, Sin Davidov, usmili se me!” v mojem poklicnem življenju, v iskanju smisla svojega poslanstva, v moji nemoči pri gradnji medsebojnih odnosov, v mojem oddaljevanju od Tebe, v moji ozkosti gledanja na življenje, v mojem nerazumevanju … Usmili se me. 

Naj slišim Tvoje besede: “Spreglej, tvoja vera, te je ozdravila!” Verujem, da si z menoj in zato mi nič drugega ni več potrebno. Verujem, da si stali vrelec milosti, ki jih potrebujem. Verujem in v tem te slavim.

Pripravila: s. Ema Alič

Evangelij prebrala: s. Martina Štemberger

Glasba: Impro-G, s. Klara Jarc

Danes bomo molili ob svetopisemskem odlomku iz 1. poglavja iz Knjige modrosti.

Ljubite pravičnost, ki sodite na zemlji, mislite dobro o Gospodu in ga iščite s preprostim srcem! Da se najti tem, ki ga ne skušajo, razodene se tistim, ki mu zaupajo. Napačne misli namreč ločijo od Boga, in skušana vsemogočnost zametuje nespametne. V zlobno dušo modrost ne prihaja in ne prebiva v telesu, ki je vdano grehu. Sveti duh strahovanja namreč beži pred hlimbo in se odtegne nespametnim mislim ter se umakne, če se približa krivica.

Modrost je ljudomil duh, preklinjevalca pa ne pusti brez kazni zaradi njegovih ustnic; ker je Bog priča njegove notranjosti, resničen opazovalec njegovega srca in poslušalec njegovega jezika. Da, Gospodov Duh napolnjuje vesoljni svet, tisti, ki vse obsega, pozna vse, kar kdo govori. 

Že od nekdaj me močno nagovarja svetopisemski stavek: »Priznati Boga, je začetek modrosti!«

Morda tudi zato, ker se veličina človeka vidi prav v tem, da zmore ponižno priznati, da ni vsemogočen in da veruje v Božjo navzočnost med nami. Ji da prostor, pred njo umolkne in ji prisluhne. Sprejemanje Božje ljubezni, nas uči zaupanja, zaupanje dialoga, dialog nenavezanosti, nenavezanost pa nas naredi učljive in učljivost ponovno odprte za dar čudenja in priznavanje Božjega. Zato je preprostost srca tako pomembna! 

V svetu dokazovanj, primerjanj in samozadostnosti, ko na prvi pogled svet Boga ne potrebuje več, smo kristjani toliko bolj poklicani, da bi ostajali z Gospodom. Si bili z njim zares domači, na Ti! Se pustili oblikovati Njegovi modrosti in postajali prosojni za njegovo ljubezen. 

Prosimo danes za dar te domačnosti z Gospodom, kajti  ljubezen ni nič drugega kot ustvarjalna preprostost. 

Pripravila: s. Tina Dajčer

Glasba: Impro-D, s. Klara Jarc

Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 11. poglavja iz evangelija po Luku.

Tisti čas je začel Jezus govoriti zbranim množicam: Ta rod je hudoben rod: hoče imeti znamenje, pa se mu ne bo dalo drugo znamenje kakor Jonovo znamenje. Kakor je bil namreč Jona znamenje za Ninivljane, tako bo tudi Sin človekov za ta rod. Kraljica z Juga bo ob sodbi vstala z možmi tega rodu in jih obsodila; zakaj prišla je s konca sveta, da bi slišala Salomonovo modrost, in glejte, več ko Salomon je tukaj. Ninivljani bodo ob sodbi vstali s tem rodom in ga obsodili; zakaj spokorili so se na Jonovo pridigo, in glejte, več kakor Jona je tukaj.

Dragi Jezus, naj evangeljske besede, ki sem ji pravkar slišal, v meni prebudijo vero, da mi ti vedno znova daješ znamenja. Ta vera naj mi odpre oči, da bom mogel videti tvoja sporočila v današnjem dnevu, še posebej se ko mi boš govoril po ljudeh. Po tistih, ki me bodo opominjali, spodbujali, hrabrili, karali, morda celo po tistih, ki me bodo prezrli. Po vsakem mi lahko pokažeš svoje znamenje, svoje sporočilo. Še posebej če me bo kdo prizadel, naj te vprašam, kaj mi ob tem sporočaš ti, kam me vabiš.

Pomislim sedaj, kaj mi je v zadnjem času Gospod govoril po ljudeh. Za ta znamenja se mu zahvalim in ga prosim, da bi jih znal prav razbirati.

Jezus, v evangeliju govoriš, da bo kraljica z juga obsodila rod, ki ne zna oz. noče razbirati znamenj. Tudi Ninivljani bodo sodniki vseh zakrknjenih src.Pomagaj mi, da ta tvoja opozorila vzamem zares. To, da mi prihajaš naproti in skušaš odpirati oči, ni majhna stvar in kliče po moji odgovornosti. Prosim te sedaj, da mi pomagaš pri stvareh in trenutkih, ko sem zakrknjen, ko nočem slišati tega, kar mi govoriš, ko kar vztrajam v starih mislih, navadah, zamerah, ujetostih … Naj se v naslednjih trenutkih tišine zavem, kje sem zavrt, kje ne morem iz svoje zakrknjenosti in za vsako tako situacijo, te hočem prostiti pomoči. Naj se zavedam odgovornosti za to, da se iz tega premaknem. Ko se zavem nemoči, pa naj me to ne sesuje, ampak obrne k tebi z gorečo prošnjo za pomoč. Jezus, hočem te prositi. Vem, da mi lahko pomagaš.

“Več kakor Jona je tukaj!” Jezus, tukaj si, da mi pomagaš. To molitev želim skleniti tako, da obudim vero vate in v Tvojo pomoč. Stoj mi ob strani zdaj in vekomaj.

Pripravila: s. Ema Alič

Evangelij prebrala: s. Martina Štemberger

Glasba: Impro-aC, s. Klara Jarc

Premišljujmo ob evangeljskem odlomku iz 10. poglavja iz evangelija po Luku.

Tisti čas je vstal neki učitelj postave, ki je takole skušal Jezusa: »Učenik, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« On pa mu je rekel: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo, in vso močjo in vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor sam sebe.« – »Prav si odgovoril,« mu je rekel: »to izvršuj in boš živel.«

Ta se je pa hotel opravičiti in je rekel Jezusu: »In kdo je moj bližnji?« Jezus je povzel besedo in rekel: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike; ti so ga oplenili in mu zadali ran ter so odšli in ga pustili na pol mrtvega. Primerilo se je pa, da je šel po isti poti neki duhovnik in ga je videl in šel mimo. Prav tako je tudi levit, ki je prišel na to mesto in ga videl, šel mimo.

Ko pa je neki popoten Samarijan prišel do njega in ga videl, se mu je v srce zasmilil. Pristopil je in vlil v njegove rane olja in vina ter jih obvezal; in posadil ga je na svoje živinče, peljal do gostišča in zanj poskrbel. Drugi dan je vzel dva denarja in dal gostilničarju ter rekel: ›Poskrbi zanj in, kar boš več potrošil, ti jaz nazaj grede povrnem.‹

Kateri izmed teh treh, se ti zdi, je bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« On je dejal: »Tisti, ki mu je skazal usmiljenje.« Jezus mu je rekel: »Pojdi in tudi ti tako delaj!«

Učitelj postave je skušal Jezusa. To se nam lahko zdi nepravilno in nepošteno. A kljub tej napačni drži mojstra postave, Jezus odgovori na tako pomembno vprašanje kot je vprašanje večnega življenja. Jezus mu pokaže usmiljenje s tem, da mu je pripravljen odgovarjati na vprašanje, čeprav ni bilo postavljeno s pravim namenom. Jezus to uporabi, da bi rešil njegovo dušo. 

Naj nam bo to v spodbudo, da vedno prihajamo pred Jezusa, tudi če se nam kdaj zdi, da na srečanje z njim nismo zares pripravljeni, da naša drža zanj ni dovolj popolna, dovolj ponižna, dovolj velikodušna. Vseeno pristopimo k Jezusu, On nas sprejema takšne, kot smo.

Slišali smo vprašanje, kdo je moj bližnji. Jezus ve, da ni najbolj posrečeno postavljeno. Z njim namreč učitelj postave išče spregled od ljubezni do vsakogar, nekakšno omilitev zapovedi ljubezni. Ljubezni, ki je, kot je radikalna v Božji očeh, ljudem nedosegljiva. Jezus razloži z zgodbo, predvsem pa za zadnjim vprašanjem: “Kateri izmed teh treh je bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?«

Temeljno vprašanje torej ni, kdo je meni bližnji, ampak komu sem jaz bližnji. Za koga dovolim, da utripa moje srce. Komu dovolim, da me napolni s sočutjem?Vprašam se tudi, komu nisem bil bližnji. Vsak večer se lahko to vprašam ob večernem spraševanju vesti. Ali pa pred spovedjo. Komu nisem bil bližnji?

Dragi Jezus, ti pa si vedno naš bližnji. Kadarkoli stopaš v odnos z nami. Vedno si usmiljeni Samarijan, ki obvezuje naše rane. Danes za Tvoje delovanje odpiram svoje srce in te prosim, da vanj vliješ svoje mnoge milosti, ki jih potrebujem.

Pripravila: s. Ema Alič

Evangelij prebrala: s. Tina Dajčer

Glasba: Odsev na gladini, s. Klara Jarc

Danes bomo premišljevali ob svetopisemskem odlomku iz 8. poglavja iz Evangelija po Luku.

Tisti čas je Jezus govoril množicam: »Nihče svetilke, potem ko jo prižge, ne pokriva s posodo ali jo postavlja pod posteljo, ampak jo daje na podstavek, da tisti, ki vstopajo, vidijo luč. Nič ni namreč skrito, kar se ne bi razodelo, in nič zakrito, kar se ne bi spoznalo in prišlo na dan. Pazíte vendar, kako poslušate! Kdor namreč ima, se mu bo dalo, in kdor nima, se mu bo vzelo tudi to, kar se mu zdi, da ima.«

»Pazíte vendar, kako poslušate!« Vsak dan prihajajo do nas različne informacije preko radia, televizije, družbenih omrežij, besede, ki jih poslušamo v šoli, v službi, ki jih vidimo na obcestnih plakatih … ki nam jih govorijo starši, naši otroci, prijatelji, znanci … Kaj od vsega slišanega ohranjam v srcu?

Morda vse, kar slišim, sprejemam kot dobro in resnično? 

Jezus nas danes spodbuja, da bi znali razločevati. Da bi znali tisto, kar ni dobro, puščati zunaj, sprejemati pa dobro. »Pazíte vendar, kako poslušate!«

Poslušanje, h kateremu nas vabi Jezus, ni lahko. Pogosto od nas zahteva napor: reči NE vsemu, kar menim, da ni dobro zame in pritrditi temu, kar želim ohranjati in negovati v srcu. 

Vprašam se zdaj, kaj mi gospod Govori, da sprejmem in kaj želi, da puščam zunaj sebe. Izbira je na meni, Jezus mi pušča svobodo. A če sledim Njemu, bom gotovo na pravi poti. 

»Nihče svetilke, potem ko jo prižge, ne pokriva s posodo ali jo postavlja pod posteljo, ampak jo daje na podstavek, da tisti, ki vstopajo, vidijo luč.« 

Dobra stvar, ki je postavljena na napačno mesto v mojem življenju, postane neuporabna ali celo škodljiva.  

Vprašajmo se, katere stvari so zares pomembne v našem življenju in na katero mesto jih postavljamo?

Na katerem mestu v mojem življenju je Bog? Je le eden izmed mnogih drugih mojih izbir ali sem ga postavil v središče svojega življenja? Iskreno pogledam, katero mesto sem mu namenil? Morda mi pri tem pomaga, če se vprašam, koliko časa v dnevu mu namenim. Pogledam, katere knjige so na moji nočni omarici.

Jezus, prava Luč, razsvetli danes moje življenje.  

Zahvalim se Gospodu za njegovo Besedo, ki, kakor pravi Psalm, je svetilka mojim nogam. Izročim se v Njegove roke in mu zaupam.

 

Pripravila: s. Martina Štemberger

Evangelij prebrala: s. Ema Alič

Glasba: s. Klara Jarc

Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 7. poglavja iz evangelija po Luku.

Ko je Jezus končal vse svoje besede pred poslušajočim ljudstvom, je šel v Kafarnaum. Pri nekem stotniku pa je bil na smrt bolan služabnik, ki mu je bil zelo drag. Ko je (stotnik) slišal o Jezusu, je poslal k njemu judovske starešine s prošnjo, da bi prišel in njegovega služabnika ozdravil.

Ti so prišli k Jezusu in ga lepo prosili, govoreč: »Vreden je, da mu to storiš; ljubi namreč naš narod in shodnico nam je on sezidal.« Jezus je šel z njimi.

Ko pa že ni bil več daleč od hiše, je stotnik k njemu poslal prijatelje in mu sporočil: »Gospod, ne trudi se; zakaj nisem vreden, da greš pod mojo streho. Zato se tudi nisem imel za vrednega, da bi šel k tebi, ampak reci le besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Zakaj tudi jaz, ki sem postavljen pod oblast in imam vojake pod seboj, pravim temu: ›Pojdi‹ in gre; in drugemu: ›Pridi‹ in pride; in svojemu služabniku: ›Stori to‹ in stori.«

Ko je Jezus to slišal, ga je občudoval; in obrnil se je ter možici, ki ga je spremljala, rekel: »Povem vam, še v Izraelu nisem našel tolike vere.« In ko so se vrnili poslanci domov, so služabnika našli zdravega.

V evangeljskem odlomku, ki smo ga slišali, se srečamo s stotnikom. To je rimski vojak, ki poveljuje stotniji, v kateri je, kot že sama beseda pove, sto mož. Za tega stotnika, čeprav človeka moči in oblasti, so značilni lepi in urejeni odnosi. Njemu in okolici prinašajo urejenost in skrb drug za drugega. Med njimi je veliko vzajemnosti in sočutja, na vseh straneh tudi ponižnosti, pozornosti in pripravljenosti na pomoč. 

Srečamo torej dobre sadove dobrih dreves, o katerih je malo prej Jezus učil. Tu so ljudje, Judje in pogani, ki iz dobrega srca prinašajo dobro. Ti ljudje so gradili hišo na skali. Ne na pesku sebičnosti in egocentrizma, ampak na skali ponižnosti in sočutja.

Jezus je ob tem Rimljanu našel nekaj, časar niti pri Judih ni bilo lahko odkriti. Naredil je, vse kar je kot človek mogel narediti, da bi življenje na tem svetu bilo lepo, urejeno in pravično.

V evangeljskem dolomku pa smo slišali, da je v te lepe in urejene odnose vstopila bolečina, ki jo je prinesla nemoč pomagati bolnemu služabniku. In spoznamo, da je ponižnost, ki je gradila odnose med ljudmi, resnično bila navzoča v njihovih srcih. Stotnik se je namreč zmogel obrniti tudi k Jezusu, ko je prišel v Njegovo bližino. Nagnil je svoje srce h Kristusu in ponižno prosil pomoči. Priznal je, da Kristus zmore tisto, česar človek ne more, ko človeške moči odpovedo. Prošnji pa so pritrdili tudi ostali. Kristus je to držo občudoval, še posebej ker je šlo za pogana in celo človeka oblasti. In prošnjo je uslišal.

Sprejmimo dve povabili te Božje Besede.

Prvo povabilo je povabilo k ...

Gospod, hodi z menoj skozi življenje. Pomagaj mi, da bom z drugimi ljudmi živel odnose, čim bolj podobne tistim, kot si nam jih Ti namenil ob stvarjenju. Naj se zato vedno obračam k Tebi po pomoč. Tako bo vse v slavo Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej, in vekomaj. Amen.

V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen

Pripravila: s. Ema Alič

Evangelij prebrala: s. Martina Štemberger

Glasba: Impro-C, s. Klara Jarc

Premišljevanje Božje besede na ponedeljek 22. tedna med letom, 4. septembra 2023

Odlomek, ob katerem bomo premišljevali, opisuje del Jezusovega delovanja v Galileji. po pripravi na svoje poslanstvo se je odpravil v domače kraje.  

Iz svetega evangelija po Luku 

Tisti čas je Jezus prišel v Nazaret, kjer je bil vzrejen; po svoji navadi je šel sobotni dan v shodnico in je vstal, da bi bral. Dali so mu knjigo preroka Izaija. Odprl je knjigo ter našel mesto, kjer je bilo pisano: »Gospodov duh je nad menoj; ker me je mazilil. Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim; da naznanim jetnikom oproščenje in slepim pogled, da izpustim zatirane v prostost in oznanim leto Božjega usmiljenja.« Zaprl je knjigo, jo dal služabniku in sédel; vseh oči v shodnici so bile vanj uprte.

Začel jim je govoriti: »Danes se je to pismo spolnilo, kakor ste slišali.« Vsi so mu pritrjevali in so se čudili besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust – pa so govorili: »Ali ni to Jožefov sin?«

Rekel jim je: »Kajpada mi boste povedali ta pregovor: ›Zdravnik, ozdravi sam sebe!‹ Kar smo slišali, da si storil v Kafarnáumu, stôri tudi tukaj v svojem kraju.«

Rekel je pa: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v njegovem kraju. V resnici vam povem: Mnogo vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dnevih, ko se je zaprlo nebo za tri leta in šest mesecev in je nastala velika lakota po vsej deželi: pa k nobeni izmed njih ni bil Elija poslan razen k vdovi v Sarepto na Sidónskem. In mnogo gobavih je bilo v Izraelu ob času preroka Elizeja, pa nobeden izmed njih ni bil očiščen razen Naamána, ki je bil Sirec.«

Vsi v shodnici so se razsrdili, ko so to slišali. Vstali so, ga vrgli iz mesta ter odvedli na rob hriba, na katerem je bilo njih mesto sezidano, da bi ga pahnili v prepad. Toda on je šel po sredi med njimi – in je odhajal.

In je odhajal … Po zavrnitvi domačinov, ljudi, med katerimi je odraščal, odide. Najprej navede primer vdove iz Sarepte in gobavca, ki je bil Sirec. Izraelci, njegovi ljudje, ga niso mogli sprejeti. V velikem pričakovanju mesija niso mogli verjeti, da bi lahko bil Jezus Mesija. Kakšen boj se je odvijal v srcih tega izvoljenega ljudstva, ko so se hkrati čudili besedam milosti in hkrati ne verjeli, da te besede izgovarja on, Beseda, ki je meso postala?

Kaj v tem odlomku ogreje naše srce? Kje se zaustavimo? Si lahko predstavljamo sebe, kako samo poslušamo Jezusa, in se samo čudimo? O čem nam govori?

V shodnici je govoril o ozdravljenju. Govori o ozdravljenju tudi nam? In če, za kakšno ozdravljenje gre v našem osebnem življenju ali v življenju naše družine, morda širše Cerkvenega občestva ali naroda?

Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 23. poglavja iz evangelija po Mateju.

Tisti čas je Jezus govoril: »Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker zapirate nebeško kraljestvo pred ljudmi; vi namreč ne greste noter, pa tudi tistim, ki bi šli, ne pustite, da bi vstopili. Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker prepotujete morje in celino, da koga spreobrnete k svoji veri; in ko se to zgodi, ga napravite, da je sin pekla, dvakrat bolj ko vi.

Gorje vam, slepi vodniki, ki pravite: ›Če kdo priseže pri templju, ni nič; če pa kdo priseže pri tempeljskem zlatu, je dolžan.‹ Neumneži in slepci! Kaj je vendar več, zlato ali tempelj, ki zlato posvečuje? In pravite: ›Če kdo priseže pri oltarju, ni nič; če pa kdo priseže pri daru, ki je na njem, je dolžan.‹ Slepci! Kaj je vendar več, dar ali oltar, ki dar posvečuje?

Kdor torej priseže pri oltarju, priseže pri njem in pri vsem, kar je na njem; in kdor priseže pri templju, priseže pri njem in pri tistem, ki prebiva v njem; in kdor priseže pri nebu, priseže pri Božjem prestolu in pri tistem, ki sedi na njem.«

Kaj je več? Zlato ali tempelj, ki zlato posvečuje? Dar ali oltar, ki dar posvečuje? To vprašanje postavljaš ti, Jezus. Kako ga oblikuješ zame? 

Pomislim sedaj, kaj Jezus sprašuje mene? 

Morda mi pravi: Kaj je več: skrbno izpeljan načrt ali dobro, ki ga želim z njim opraviti? Moja služba, delo, skrbi … ali dobro, ki ga Bog želi z mojimi rokami ob tem opraviti?

Morda mi pravi: Kaj je več: študij ali priložnost, da s pridobljenim znanjem izpolnim Božji načrt?

Morda me želi spomniti na bistveno in mi postavi vprašanje: Kaj je več: opravljene molitve ali pristna bližina z Očetom?

Morda me sprašuje: Kaj je več: truditi se, da postanem svet s svojimi dejanji ali pa dovoliti, da me prevzame On, ki je edini zares Svet in me le pripadnost Njemu naredi zares svetega.

Pomislim, kaj v življenjski situaciji,  v kateri sem, Jezus sprašuje mene.

Jezus ne želi ničesar relativizirati, le spomni na to, kdo je Absoluten: Bog, ki vse daje; še več, ki daje samega sebe.

Prosimo te, Gospod, pomagaj mi živeti tako, da boš Ti moje vse, da me bodo vse stvari vodile k tebi in bom v vseh ljudeh videl Tebe. Tako bo vse v slavo Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej, in vekomaj. Amen.

Pripravila: s. Ema Alič

Evangelij prebrala: s. Tina Dajčer

Glasba: Plavanje, s. Klara Jarc

Danes bomo premišljevali ob svetopisemskem odlomku iz 19. poglavja iz Evangelija po Mateju.

 

Tisti čas je nekdo stopil k Jezusu in mu rekel: »Učitelj, kaj naj dobrega storim, da prejmem večno življenje?« Dejal mu je: »Kaj me sprašuješ o dobrem? Samo eden je dober. Če pa hočeš priti v življenje, se dŕži zapovedi! »Katerih?« mu je rekel. Jezus je dejal: »Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Spoštuj očeta in mater! in Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!« Mladenič mu je rekel: »Vse to sem izpolnjeval; kaj mi še manjka?« Jezus mu je rekel: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih. Nato pridi in hôdi za menoj!« Ko je mladenič slišal to besedo, je žalosten odšel; imel je namreč veliko premoženje.

 

 

»Učitelj, kaj naj dobrega storim, da prejmem večno življenje?« Kaj naj storim? Kako si lahko prislužim? So to res prava vprašanja, ko je v igri večno življenje? Hrepenenje po večnem življenju je hrepenenje po biti, po ljubiti in biti ljubljen. Kako si pa ljubezen prislužim? Kako jo lahko posedujem?

 

Kaj naj storim, da prejmem večno življenje? Če tako razmišljam, lahko slišim Jezusov odgovor: dŕži se zapovedi! »Katerih?« »Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Spoštuj očeta in mater! in Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!« In če mi vse to uspe, se hitro zavem, da nisem srečen, kot tudi ni mladenič iz evangelija: Kaj mi še manjka? pravi.

Dobro je zavedati se, da mi nekaj manjka. Prav to, kar mi manjka, me usmerja k najglobljim hrepenenjem, ki jih nosim v srcu. In če ne bom zapolnil praznin s cenenimi nadomestki, bom lahko slišal, po čem zares hrepenim: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih. Nato pridi in hôdi za menoj!« pravi Jezus bogatemu mladeniču.

 

Kaj meni manjka, Gospod?

Sem sposoben svobodne odločitve, ki je vredna mojega življenja? Za kaj res želim živeti? Po čem hrepenim? Za kaj sem pripravljen dati vse? Vse, kar mi daje varnost, udobje, do česar mislim, da imam pravico … vse, za kar se trudim in celo dosežem, a ko dosežem, ne prinese veselja, v resnici me hromi in jemlje srečo.

Gospod, naj najdem tisto, kar res prinaša srečo, razlog, da bi lahko dal vse. Tisto, kar je vredno mojega življenja.

Zahvalim se Gospodu za njegovo Besedo, ki v meni budi hrepenenje. Izročim se v Njegove roke in zaupam, da je vse v slavo Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

 

Pripravila: s. Martina Štemberger

Evangelij prebrala: s. Ema Alič

Glasba: Kratka modrina, s. Klara Jarc

Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 12. poglavja iz evangelija po Mateju.

Tedaj so Jezusa ogovorili nekateri izmed pismoukov in farizejev in so rekli: »Učenik, radi bi videli znamenje od tebe.« Odvrnil jim je: »Hudobni in prešuštni rod hoče imeti znamenje: a ne bo se mu dalo drugo znamenje kakor znamenje preroka Jona. Kakor je bil namreč Jona v trebuhu velike ribe tri dni in tri noči, tako bo Sin človekov v osrčju zemlje tri dni in tri noči. Ninivljani bodo ob sodbi vstali s tem rodom in ga obsodili; spokorili so se namreč na Jonovo pridigo, in glejte, več ko Jona je tukaj! Kraljica z Juga bo ob sodbi vstala s tem rodom in ga obsodila; prišla je namreč s konca sveta, da bi slišala Salomonovo modrost, in glejte, več ko Salomon je tukaj!«

»Še štirideset dni, in Ninive bodo pokončane!« To je bilo Jonovo oznanilo. Sliši se kot obsodba, a v resnici so to besede usmiljenja. Gre za svarilo, resno povabilo k spreobrnjenju. Ninivljani so ga slišali in Bog je izkazal usmiljenje.Danes pa slišimo: “Ninivljani bodo ob sodbi vstali s tem rodom in ga obsodili.” Ne gre za obsodbo, ampak za besede usmiljenja. Gre za svarilo, resno povabilo k spreobrnjenju. Če ga bomo slišali, bo Bog je izkazal usmiljenje.

Gospod, odpri mi oči za tvoje usmiljenje, ki je danes namenjeno meni. Naj ne preslišim besed, ki se skrivajo v tvojih vabilih k spreobrnjenju, tudi svarilih, ki jih izrekaš po naših bližnjih.Premislim sedaj, po kom in kako me Gospod vabi k spreobrnjenju. In prosim Svetega Duha, naj mi pomaga, da jih ne preslišim.

Jezusova dela in njegovo učenje ljudi niso prepričala. Ne gre le za pismouke in farizeje. Tudi množica, ki je iskala, ga je iskala zaradi čudežev in veličastva, ki ga je izkazoval, ne pa zaradi tega, kar je v resnici bil. Nihče ni bil zadosti “krotak in v srcu ponižen”, da bi ga prepoznal kot resničnega Odrešenika in v Njem mogel najti resničen počitek odrešenega človeka.

Zato nam je dal znamenje, po katerem smo ga lahko odkrili: novozavezno Jonovo znamenje. Jezus nam je s svojo smrtjo in vstajenjem pokazal Očetovo ljubezen. Po tem znamenju naj bi skozi njegovo popolno izničenje razumeli, kaj je ljubezen, ki je edini smisel in namen stvarjenja.

Žal se pogosto ukvarjamo s praznimi rečmi, vsakdanjimi prepički, neskončnimi načrti in tako spregledamo znamenje Očetove ljubezni.Gospod Bog, prosimo očisti nas vsega balasta, ki nam zakriva pogled na edino pomembno: na dejstvo, da je med nami Odrešenik, da smo odrešeni, da zaradi njega lahko živimo iz Tvoje ljubezni

Gospod, dal si nam znamenje, ki ga potrebujemo, da ugledamo Tvoj dar. Naj ostanem danes v zrenju te skrivnosti. Pomagaj mi, da občestvu ljubezni prinašam naše medsebojne odnose: konkretno prav med te, ki so mi najbližji. Med te, ki mi ležijo na srcu ali so mi obležali v želodcu. Vse Ti danes prinašam v veri v Očetovo ljubezen, ki si nam jo pokazal z novozaveznim Jonovim znamenjem.

Pripravila: s. Ema Alič

Evangelij prebrala: s. Tina Dajčer

Glasba: Plavanje, s. Klara Jarc

Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 10. poglavja iz evangelija po Mateju.

Tisti čas je rekel Jezus svojim apostolom: »Vsakega , kdor bo mene priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih; kdor pa bo mene zatajil pred ljudmi, njega bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih.Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem na zemljo mir; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč. Prišel sem namreč, da ločim sina od očeta in hčer od matere in snaho od tašče; in človeku bodo sovražniki njegovi domači. Kdor ljubi očeta ali mater bolj ko mene, ni mene vreden; in kdor ljubi sina ali hčer bolj ko mene, ni mene vreden; in kdor ne vzame svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.

Kdor vas sprejme, mene sprejme, in kdor sprejme mene, sprejme tistega, ki me je poslal. Kdor sprejme preroka, ker je prerok, bo prejel plačilo preroka; in kdor sprejme pravičnega, ker je pravičen, bo prejel plačilo pravičnega. Kdor da komu teh malih piti le čašo hladne vode, ker je moj učenec – resnično, povem vam – ne bo izgubil svojega plačila.«

Ko je Jezus dovršil naročila svojim dvanajsterim učencem, je od tam odšel učit in oznanjat po njihovih mestih.

Matej na začetku 10. poglavja svojega evangelija poudari, da je Jezus apostolom dal dva velika nezaslužena darova. Prvi je ta, da jih je izbral in poklical. Drugi pa je delež pri njegovi Božanski moči, in sicer oblast nad nečistimi duhovi.Tudi mi smo prejeli ta dva darova. Smo izbrani in poklicani. Prvič ob spočetju, na poseben način pa pri svetem krstu. Prav tedaj smo tudi mi prejeli moč nad hudičem. Ta nam s Kristusovo močjo, ki jo imamo, ne more do živega. Lahko ga izganjamo iz svojega življenja in tudi življenja drugih.

V tej luči poglejmo na pravkar prebrani odlomek iz konca istega poglavja Matejevega evangelija. Jezus pravi: “Vsakega, kdor bo mene priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih; kdor pa bo mene zatajil pred ljudmi, njega bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih.”“Priznati ga pred ljudi,” pomeni brez prestanka živeti iz moči krsta, iz moči Jezusove izvolitve in poklica. Če bi pred ljudmi zatajili Jezusa, bi s tem zavrnili svojo temeljno identiteto, to je biti Očetov sin oz. hči in Kristusov brat oz. sestra. In če zavrneš nek privilegij, tega niti nisi vreden. Tako bi v resnici sami sprožili to, da bi nas Jezus zatajil pred Očetom, ki je v nebesih.

Kaj mi pravi Sveti Duh: ali dovolj zares živim kot Božji otrok? Sem vreden tega privilegija? Ali pa me Sveti Duh vabi, da na katerem področju svojega življenja vzamem svoje poslanstvo bolj zares?

Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem na zemljo mir; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč. 

Te besede nas presenetijo, saj že iz oznanila božične noči vemo, da je Jezus prišel, da prinese mir Božjih otrok. A ta mir ni spokojni mir. Jezusove besede, Jezusov poklic v resnici vedno vznemiri. Najprej nagovorjenega, in ko ta odgovori 1qin sprejme poziv, nujno vznemiri tudi okolico. Spomnimo se na Marijo, ki se je ob angelovem obisku vznemirila. Po njenem odgovoru pa je vznemirjenje zajelo še mnoge. 

Kristusova izvolitev, ki se zgodi po Božji Besedi, je bolj temeljna od družinskih odnosov. Zato je naravno ljubiti Njega bolj kot očeta in mater. 

Pomislim, kje je moja ljubezen do Kristusa omejena zaradi napačnih navezanosti na zemeljsko, še posebej zaradi neurejenih medosebnih odnosov.

Apostol Pavel piše: “Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha” (Heb 4,12)

Pripravila: s. Ema Alič

Evangelij prebrala: s. Martina Štemberger

Glasba: Odsev na gladini, s. Klara Jarc

Odlomek, ob katerem bomo premišljevali, je del dogajanja po Jezusovem vstajenju. Najprej najdejo prazen grob, potem se Jezus prikaže Mariji Magdaleni, še kasneje učencem in nazadnje Tomažu.

Iz svetega evangelija po Janezu

Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se imenuje Dvojček, ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Pripovedovali so mu torej drugi učenci: »Gospoda smo videli.« On jim je pa rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah znamenja žebljev in ne vtaknem svojega prsta v znamenja žebljev in ne položim svoje roke v njegovo stran, ne bom veroval.«

Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž med njimi. Jezus pride pri zaprtih vratih, stopi v sredo in reče: »Mir vam bodi!« Potem reče Tomažu: »Deni svoj prst semkaj in poglej moje roke; podaj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren!« Tomaž mu odgovori: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu reče: »Ker si me videl, veruješ; blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali.«

Zdi se, da Tomaž zelo dobro ve kaj potrebuje, da bi veroval. Mora videti znamenja žebljev in s svojimi prsti otipati rane. Jezus to razume in se odzove na njegovo željo tako, da se čez osem dni ponovno prikaže učencem. Vstopi skozi zaprta vrata in dovoli, da se Tomaž prepriča. Zakaj mu je bilo to tako pomembno? En vernik več ali manj. Ne, Jezus se zmeraj zavzame za tisto in tiste, ki mu veliko pomenijo. Upa si biti blizu in se nam razodeti. V nekaj trenutkih tihote pomislimo kako si mi upamo biti odprtega srca za Boga in ljudi. Kako si upamo biti ranljivi in vzpostavljati bližino, ki je polna miru. 

Ob sklepu tega premišljevanja zmolimo s preprostimi stavkom:

Moj Gospod in moj Bog, verujem!

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: Youngmin: Daydreams

Danes bomo premišljevali ob evangeljskem odlomku iz 7. poglavja iz Evangelija po Mateju.

»Ne sodite, da ne boste sojeni! S kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo odmerilo. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, da vzamem iver iz tvojega očesa,‹ če imaš sam bruno v očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata.« 

Pomni, da je pokvarjeno oko huda reč pravi modri Sirah. Pogosto poskušamo spremeniti ljudi okoli sebe, a se svet nič ne spremeni, ker nismo začeli spreminjati tam, kjer bi morali: pri sebi. Tisti, ki nosimo očala, vemo, kako čuden postane svet okoli nas, ko so očala umazana. A ni potrebno spreminjati vsega, kar skozi takšna očala vidimo, pač pa dobro očistiti svoja očalna stekla. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, da vzamem iver iz tvojega očesa,‹ če imaš sam bruno v očesu?

Gospod, pomagaj mi prepoznati bruno v mojem očesu, pomagaj mi prepoznati svoje napake in slabosti. 

Kratka tišina

Prav tako kot velja za napake, velja tudi za dobro, ki ga želimo videti v svetu: poiskati ga moramo najprej pri sebi. V nas samih je začetek vsake spremembe na bolje, tudi končanja vojn. Vsak od nas je pred vsemi glede vsega kriv, jaz pa najbolj med vsemi pravi Dostojevski. Res je, če delam slabo, to čuti vse stvarstvo, prav tako pa čuti dobro, če naredim kaj dobrega. 

Če ne želim začeti pri sebi, se nimam pravice pritoževati nad drugimi. Šele ko naredim pri sebi vse, kar lahko, lahko spremenim tudi kaj pri drugih, sicer pa mi Jezus jasno pravi kaj sem: Hinavec, (kratka tišina) odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata.«

Jezus, za ponižnost te prosim, ki bo znala videti stvari, kot so. In za veselje, ker svet okoli mene zaradi mojega jasnejšega pogleda, postaja svetlejši. 

Pravzaprav Lepota ni daleč od mene. 

Zahvalim se Gospodu za njegovo Besedo, ki v meni budi hrepenenje po dobrem. Izročim se v Njegove roke in zaupam.

 

Pripravila: s. Martina Štemberger

Glasba: Molim te v življenju, s. Klara Jarc

Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 5. poglavja iz evangelija po Mateju.

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Slišali ste, da je bilo rečeno: ›Oko za oko in zob za zob.‹ Jaz pa vam pravim, da se hudobnežu ne upirajte; marveč, ako te kdo bije po desnem licu, mu nastavi še drugo; in kdor hoče s teboj začeti pravdo in ti vzeti suknjo, mu pusti še plašč; in kdor te prisili eno miljo daleč, pojdi z njim dve. Kdor te prosi, mu daj; in kdor si hoče od tebe sposoditi, se ne obračaj od njega.«

V prvem delu 5. poglavja Matejevega evangelija, piše, da je Jezus povedal: “Ne mislite, da sem prišel razvezovat postavo ali preroke; ne razvezovat, temveč dopolnit sem jih prišel.” Po teh besedah začne Jezus razvijati nekakšen svoj zakonik. Najprej spomni na neko pravilo iz Mojzesove postave, nato pa nadaljuje z besedami: “Jaz pa vam pravim …”

“Oko za oko, zob za zob” To načelo, ki ga imenujemo talionsko načelo, je za naš pogled, zelo strogo. Svoj čas pa je to pravilo imelo pomembno vlogo pri tem, da je prekinilo verigo maščevanja, ki se je pogosto razmahnila krepko preko meje enkratne povrnitve, lahko se je vlekla leta in leta in celo zajela več rodov. Že stara zaveza s tem starodavnim pravilom osvobaja ljudi teh človeških spon. 

Pomislim lahko, če mene v čem vodi sila maščevanja. Sem se prepustil kakšni krivici, ki ji je bilo že davno zadoščeno, a me vseeno vodi v smeri, ki ni rodovitna, ki razdraži in seje sovraštvo in nemir? Prisluhnem povabilu Stare zaveze, ki ga Jezus ni razvezal. Z vso močjo svoje volje prosim vsemogočnega Boga, da bi me osvobodil spon preteklosti in se zavestno odpovem vsaki želji po maščevanju.

Jezus pa vabi korak naprej. Jaz pa vam pravim, da se hudobnežu ne upirajte; marveč, ako te kdo bije po desnem licu, mu nastavi še drugo; in kdor hoče s teboj začeti pravdo in ti vzeti suknjo, mu pusti še plašč; in kdor te prisili eno miljo daleč, pojdi z njim dve.

Jezus nas od delovanja in razmišljanja po črki, vabi k življenju po duhu. Nikakor ne gre za poklicanost k trpinčenju, ampak k poslušanju, kam me vabi Gospod. Ko se s svojim bližnjim znajdem v konfliktu, imam tri možnosti: lahko se prepustim maščevanju, lahko ravnam po starozavezni črki ali pa prisluhnem povabilu Svetega Duha. Jezus vabi k slednjemu. V tem trenutku se najprej zavem, da Sveti Duh ima idejo, kako naj ravnam v vsaki krivici, v vsaki stiski, v vsakem konfliktu. Obudim vero, da ima Sveti Duh idejo in načrt za vsako tako situacijo.

Svetega Duha, da mi da moč, da ti  prisluhnem  in pomagaj mi ravnati po zgledu Jezusa Kristusa, ki je dal življenje za nas, ko smo bili še grešniki.

Gospod Jezus, pošlji svojega Svetega Duha svoji Cerkvi. Naj vsi verni ravnamo po postavi duha, naj poslušamo tvoja povabila k tistemu več. 

Pripravila: s. Ema Alič

Glasba: Boj, s. Klara Jarc

Danes bomo premišljevali Božjo besedo 5. poglavja Matejevega evangelija. Blagri na gori logiko tega sveta vedno obračajo na glavo. In vendar so morda prav zato še toliko bolj aktualno povabilo, da bi naša življenja zidali na skali, ki ostane. 

Ko je zagledal množice, se je povzpel na goro. Sédel je in njegovi učenci so prišli k njemu. Odprl je usta in jih učil:  

»Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo. Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali. Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo. Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli. Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali. Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi. Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami.« 

Eden izmed privilegijev vsakega učenca je gotovo to, da je lahko ob učitelju. Preprosto biti z njim, ga poslušati, se od njega učiti, se z njim pogovarjati.

Jezus je svoje učence še posebej rad vzel s seboj na goro in jih tam učil. Umaknjeni od sveta, so lažje slišali Njegovo besedo in bili bolj dovzetni za njeno sporočilnost. Tokrat nas svetopisemsko besedilo popelje v Jezusovo razlago blagrov. V besedilo, ki je za vsakega kristjana kot dragocena popotnica za soočanje z logiko tega sveta. Le ta namreč velikokrat prisega le na kratkotrajne užitke in prazno veselje, na imetje, uspeh in grabežljivo maščevanje. Kako dobro se je torej vračati k besedilu, ki ovrednoti tudi človekovo žalost, preganjanje in zasramovanje. Človekovo prizadevanje za krotkost, usmiljenje in čistost, delo za mir in pravičnost. Kako dobro je, zavedati se, da je vsaka naša stiska le prehodna in da pravzaprav le tisto, česar se dotakne ljubezen Vstalega Gospoda, prinaša trajen sad in globinsko veselje. Samo ljubezen, neglede na okoliščine v katere je postavljena, je tista, ki bo med nami ostala kot dragoceni blagoslov nebeškega Očeta.

Odprimo svoje srce za Boga, ki je povsod, v vseh in v vsem.

Prosimo Ga, da bi po zgledu sv. Frančiška Asiškega, vedno bolj postajali orodje Njegovega miru. Vztrajajmo v molitvi.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, kakor je bilo v začetku tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

Pripravila: s. Tina Dajčer

Glasba: Plavanje, s. Klara Jarc

Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 2. poglavja iz evangelija po Luku.

Tisti čas so pastirji pohiteli v Bêtlehem in našli Marijo, Jožefa in dete, položêno v jasli. Ko so to videli, so pripovedovali, kar jim je bilo rečeno o tem otroku. In vsi, ki so jih poslušali, so se začudili temu, kar so jim povedali pastirji. Marija pa je vse te besede ohranila in jih premišljevala v svojem srcu. In pastirji so se vrnili ter slavili in hvalili Boga za vse, kar so slišali in videli, tako, kakor jim je bilo povedano. Ko je bilo dopolnjenih osem dni in so dete obrezali, so mu dali ime Jezus, kakor je bil imenovan po angelu, preden je bil spočet v telesu.

Danes je praznik Marije, matere Cerkve. Mati otroke uči vsega, kar potrebujejo za življenje. Je njihova učiteljica in vzgojiteljica, zanje moli in jim je vzor. To je Marija v odnosu do Cerkve. Je mati Cerkve, ki ni le naša skupnost, ampak je Kristusovo skrivnostno telo. Ustavim se ob tej misli in se zavem, da sem del tega skrivnostnega telesa, ki mu je Marija dana kot Mati.

Božja Beseda pravi, da je vse besede ohranila in premišljevala v svojem srcu. Že devet mesecev od blizu spremlja Božje odrešenjsko delovanje in ve, da je to šele začetek Božjih del. Vse, kar sledi, pa je še velika skrivnost.

Po koncu velikonočnega časa imamo tudi mi kaj premišljevati. Ne le da smo se več kot tri mesece spominjali tega, kar je Odrešenik storil za nas pred 2000 leti. Predvsem smo to odrešenje prejemali in okušali. 

Cerkev od blizu spremlja delovanje Svetega Duha. V zakramentih se namreč odrešenje dogaja v današnjih časih. Prav tako Cerkev oznanja Božjo Besedo in še več. Cerkev ima privilegij videti, kako Božja Beseda spreminja življenja, kako verne opogumlja in krepi.

Kakor Marija premišljujmo odrešenje, ki se dogaja v našem času. Ostanimo v premišljevanju, da bomo lahko ohranili darove velike noči. Zahvaljujmo se, zato

Kristus je ustanovil Cerkev, da bi v moči Svetega Duha delala to, kar je pred 2000 leti delal učlovečeni Bog. Okrepljeni z velikonočnimi skrivnostmi smo poslani v svet. Dolžni smo oznanjati Božjo Besedo, s svojimi besedami in še bolj z življenjem.

Odprimo se Božji milosti v svetih zakramentih, v spovedi in evharistiji. Dovolimo, da preko naših življenj na svet prihaja odrešenje. To je dar velike noči za naš čas.

Pomislim sedaj, kako bom dovolil, da po meni prihaja Odrešenik. Komu naj bom v spodbudo? Kdo potrebuje spremljevalca na poti vere? Tudi jaz sem Cerkev in kakor Marija sem dolžan spremljati svoje brate in sestre. 

Gospod, h komu me pošiljaš? Prosim, da ne bi spregledal nobenega Tvojega povabila. 

Pomagaj, Gospod, svoji Cerkvi, da bo vse, kar bo delala, v slavo Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej, in vekomaj. Amen.

Pripravila: s. Ema Alič

Glasba: Kratka jasnina, s. Klara Jarc

Danes bomo molili ob svetopisemskem odlomku iz konca 15. in začetka 16. poglavja iz Evangelija po Janezu.

"Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Kadar pride Tolažnik, ki ga bom jaz poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, bo on pričeval o meni. Pa tudi vi boste pričevali, ker ste od začetka pri meni. To sem vam povedal, da se ne pohujšate. Izobčevali vas bodo iz shodnic; pride celo ura, ko bo vsak, ki vas umori, mislil, da služi Bogu. To bodo delali, ker niso spoznali ne Očeta ne mene. To sem vam pa rekel, da se boste spominjali, da sem vam jaz povedal, ko pride ura za to."

“On bo pričeval o meni!” Pravi Jezus o Svetem Duhu, ki ga bo poslal Oče. V tem trenutku obudim spomine na dela Svetega Duha. Nw toliko na tista opisana v Apostolskih delih ali tista, ki so se godila v življenju svetnikov. Predvsem na tista v svojem življenju. Morda je to spomin na Božjo Besedo iz Svetega Pisma, ki me je posebej nagovorila. Morda se te Besede niti ne spomnim, a je v meni pustila prepričanje, da Bog govori prav meni, da je Njegova Beseda močna in mi prihaja naproti. Spomnim se na to in obudim hvaležnost. Obenem obudim prepričanje, da se bo ta Beseda spet oglasila, ko bo čas, da me nekam povabi. 

Dalje Jezus spregovori o našem pričevanju. “Ne moremo, da ne bi govorili o tem, kar smo videli in slišali!” so besede apostolov. Ko nas nagovori Sveti Duh, smo dolžni pričevati tudi mi. Dovolimo danes Gospodu, da nam pove, kako naj pričujemo. Pomislimo, kje smo dolžni spregovoriti besedo, morda spodbudo ali opomin, besedo v bran življenju ali Cerkvi. Besedo, ki nas bo nekaj stala, a smo zanjo poklicani.Gospod, katere besede naj govorim v imenu Svetega Duha? Kje potrebuješ moja usta?

Bog je tako ponižen, da za razodevanje resnice potrebuje nas. Ne bodimo mi prevzetni, da bi obšli njegov načrt in bi raje delali po svoje.

Morda bo pričevanje bolelo. Ne, morda. Gotovo. Jezus pravi, da je za hojo za njim potrebno vzeti križ na rame. To je pot Njegovega učenca. Apostoli so v moči Svetega Duha spoznali, da je Boga potrebno poslušati bolj kot ljudi. In to spoznanje jih je osrečilo, osmislilo njihovo življenje in jim dalo moč za korake naprej. To je v resnici pot svobode, veselja, resnice, miru. Saj vemo: “Njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu.” 

Ne bojmo se, ampak živimo v slavo Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej, in vekomaj. Amen.

Pripravila: s. Ema Alič

Evangelij prebrala: s. Milka

Glasba: Impro-aC, s. Klara Jarc

Danes bomo premišljevali Božjo besedo 14. poglavja Janezovega evangelija, kjer nam Jezus zelo jasno sporoča, kako prepoznamo osebo, ki ljubi, in nam hkrati obljublja svojega Svetega Duha.  

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Kdor ima moje zapovedi in jih spolnjuje, ta je, ki me ljubi; a kdor mene ljubi, ga bo ljubil moj Oče in jaz ga bom ljubil in se mu razodel.« Reče mu Juda, ne Iškariot: »Gospod, in kaj je, da se hočeš razodeti nam, ne pa svetu?«

Jezus mu je odgovoril: »Ako me kdo ljubi, bo mojo besedo spolnjeval; in moj Oče ga bo ljubil in bova k njemu prišla in pri njem prebivala. Kdor me pa ne ljubi, mojih besed ne spolnjuje. Besede, ki jih slišite, niso moje, ampak Očeta, ki me je poslal. To sem vam razodel, ko sem bil pri vas. Tolažnik Sveti Duh, ki ga bo poslal Oče v mojem imenu, pa vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.«

Vedno znova me presune, ko mi katera od mamic pripoveduje, da si vsako jutro, ko njena družina še spi, vzame čas za premišljevanje Božje besede. Prebira, prisluškuje, izroča, prosi … Tam zajema moč za svoje nesebično darovanje.

Ljubiti, torej najprej pomeni hrepeneti po besedi ljubljene osebe. Pomeni, da v množici drugih besed znaš prepoznati glas, ki je zate na poseben način dragocen. In kako drugače odzvanja v srcu beseda tistega, ki je drag v tvojih očeh!  Beseda, ki je izgovorjena z ljubeznijo in je slišana z ljubeznijo, ne more drugače, kot da se prelije v življenje. Je ljubeč odnos in o tem nam danes v evangeliju pripoveduje tudi Jezus. Njegova beseda je zelo jasna: 

»Kdor ima moje zapovedi in jih spolnjuje, ta je, ki me ljubi; a kdor mene ljubi, ga bo ljubil moj Oče in jaz ga bom ljubil in se mu razodel.«

Gospod prosimo te za čuječe srce, ki bo v poplavi naših besed in sredi vsakodnevnih obveznosti prepoznalo tvoj glas. Pošlji svojega Svetega Duha, da bi to, kar prejemamo iz tvoje ljubezni, ohranjali kot dragocen zaklad in zares živeli kot tisti, ki so ljubljeni.

Kaj v meni prebuja današnja Božja beseda? Kakšne misli, občutja me spremljajo ob prebranem odlomku? Kako si želimo vstopiti v nov teden?

Odprimo svoje srce za Boga, ki je povsod, v vseh in v vsem. Prosimo Ga, da bi po zgledu sv. Frančiška Asiškega, vedno bolj postajali orodje Njegovega miru. Vztrajajmo v molitvi.

Pripravila: s. Tina Dajčer

Glasba: Impro-aC, s. Klara Jarc

V začetku smo. V začetku sveta in človeštva. Prva Mojzesova knjiga. Kako pomembna besedila začenjajo Sveto pismo. To ni edino besedilo, ki opisuje stvarjenje, a le v tem besedilu Bog ustvarja z besedo. V šestih dneh opravi osem del, sedmi dan je dan za počitek. Bog ni le uredil že nečesa prej ustvarjenega, ampak je vse ustvaril iz niča. Šesti dan je ustvaril človeka.

Berilo iz 1. Mojzesove knjige

Bog je rekel: »Naredimo človeka po svoji podobi in sličnosti; naj gospoduje ribam morja in pticam neba, živini in vsem zverem zemlje in vsej laznini, ki lazi na zemlji!« Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moža in ženo ju je ustvaril. Bog ju je blagoslovil in jima rekel: »Plodita se in množita ter napolnita zemljo; podvrzita si jo in gospodujta ribam morja in pticam neba in vsem živim bitjem, ki se gibljejo na zemlji!«

Bog je rekel: »Glejta, dal sem vama vse bilje s semenom na vsej zemlji in drevje, na katerem je sad s semenom: naj vama bo v živež; vse zeleno zelišče pa v živež vsem zverem zemlje in vsem pticam neba in vsemu, kar se giblje na zemlji in ima življenje v sebi.«

Zgodilo se je tako. Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je prav dobro. Bil je večer in bilo je jutro, šesti dan. Tako sta bila narejena nebo in zemlja in vsa njuna vojska. Bog je končal sedmi dan svoje delo, ki ga je naredil; sedmi dan pa počival po vsem svojem delu, ki ga je naredil. Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, ker je ta dan počival po vsem svojem delu, ki ga je ustvaril in naredil.

Bog naredi po svoji podobi samo človeka. Razmišljamo kdaj o sebi na ta način? Da smo ustvarjeni kot takšni, po njegovi podobi in sličnosti? Kakšen pomen daje to našemu življenju? Zaradi tega je naš odnos z Bogom nekaj čudovitega, nič drugega ne more imeti takšnega odnosa, kot ga imamo z Bogom ljudje. 

Kar naredi Bog, naredi dobro. Verujemo, da je to tako, ali kdaj podvomimo? Morda v trenutkih stiske prav težko verjamemo v to dobrost. Pa vendar smo vedno znova povabljeni, da v srcu obujamo zavedanje tega.

Sedmi dan počivamo. Dan namenimo molitvi in medsebojnim odnosom. Je počival tudi Jožef, Jezusov skrbnik, ki ga danes častimo kot svetega Jožefa? Gotovo je počival, saj je živel v okolju, kjer je bil sobotni počitek res strogo zapovedan. Na praznik svetega Jožefa imamo priložnost, da pred Bogom pogledamo svoje delo in počitek. Je vse po Božji volji ali bi lahko naredili na področju dela in počitka še kakšen korak globlje?

Po tem, ko še enkrat prisluhnemo odlomku, si vzamemo nekaj trenutkov tišine za premišljevanje in pogovor z Bogom.

Zgodilo se je tako. Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je prav dobro.

Hvala ti, naš Stvarnik, za dobroto, ki je v vsem, kar si ustvaril.

Hvala ti za vse, kar si nam podaril.

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: Youngmin, Daydreams

Iz svetega evangelija po Janezu

Naslednji dan je množica, ki je ostala na drugi strani jezera, videla, da je bil tam en sam čoln in da Jezus ni stopil v čoln s svojimi učenci, ampak da so učenci odveslali sami. Iz Tiberije so pripluli še drugi čolni v bližino kraja, kjer so po Gospodovi zahvalni molitvi jedli kruh. Ko je množica videla, da tam ni ne Jezusa ne njegovih učencev, so sami stopili v čolne, odpluli v Kafarnáum in iskali Jezusa. Ko so ga našli na drugi strani jezera, so mu rekli: »Rabi, kdaj si se znašel tukaj?« Jezus jim je odgovoril in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; nanj je namreč vtisnil pečat Oče, Bog.« Tedaj so mu rekli: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« Jezus je odgovoril in jim dejal: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.«

»Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili.«

Priznati moramo, da tudi mi pogosto iščemo Jezusa, da bi se nasitili, da bi se počutili dobro. Jezus nam sicer res želi dati dobro, vendar nas tudi vabi, da mu sledimo. Vprašajmo se, kakšna je naša molitev. Kako molimo? Poslušamo Božji glas in mu sledimo? Se odločamo v skladu z njegovim vabilom?

Pomagaj nam, Gospod, da ne bomo pri tebi iskali samo izpolnitev naših prošenj in dobrega počutja, ampak, da te bomo poslušali, se vsak dan znova odločali v skladu s tvojo voljo, izbirali pot ljubezni in ti sledili.

Učenci so vprašali Jezusa: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« Jezus jim je odgovoril: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« Potrebna je torej vera. Nevarno bi bilo delati – četudi nekaj objektivno dobrega – brez vere, brez resničnega odnosa z Gospodom. Pogosto ravnamo tako, kot sami mislimo, da je najbolje za nas, pogosto izberemo najbolj lagodno pot, tisto, kjer se dobro počutimo. A ta ni nujno, da nas vodi v srečo.

Gospod pomagaj nam, da bodo naša dejanja pričevala zate, da bodo izhajala iz vere in pokorščine tebi.

Vem, Jezus, da me želiš vsega, da verovati pomeni vključenost vse moje osebe v odnos s Teboj in ne le mojega delovanja. To spoznanje me osrečuje. Danes, Jezus, te poslušam in se ti popolnoma izročam.

Zahvalim se Gospodu za njegovo Besedo, ki v meni budi vero. Izročim se v Njegove roke in zaupam, da je vse v slavo Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

Pripravila: s. Martina Štemberger

Glasba: Remebrance, YoungMin

Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 3. poglavja iz Evangelija po Janezu.

Med farizeji je bil mož, Nikodem po imenu, judovski prvak. Prišel je k Jezusu ponoči in mu rekel: »Rabi, vemo, da si od Boga prišel kot Učenik, kajti nihče ne more delati teh znamenj, ki jih ti delaš, ako ni Bog z njim.« Jezus mu je odgovoril: »Resnično, resnično, povem ti: Ako se kdo znova ne rodi, ne more videti Božjega kraljestva.« Nikodem mu reče: »Kako se more človek roditi, ko je star? Mar more vdrugič iti v telo svoje matere in se roditi?« Jezus odgovori: »Resnično, resnično, povem ti, ako se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo. Kar je rojeno iz mesa, je meso, kar pa je rojeno iz Duha, je duh. Ne čudi se, da sem ti rekel: Treba vam je, da se rodite znova. Veter veje, kjer hoče, in njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre: tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha.«

Vse v današnjem evangeljskem odlomku kliče po novem življenju, po novem rpjstvu, prerojenju. Nikodem je prišel k Jezusu ponoči. Ta podrobnost pri evangelistu Janezu označuje predvsem stanje Nikodemovega duha. Bil je v temi, nevednosti, nesmislu, obenem farizej, član ločine, ki je bila znana po zavračanjau Jezus kot Odrešenika. A Nikodem v svojem stanju išče luč, išče življenje. To iskreno iskanje ga pripelje k Jezusu. In Jezus ga sprejme ponoči, torej ko je bil še v temi.

Evangelij nam želi dati pogum. Nič v nas ni tako temno, da tega Kristus ne bi mogel razsvetliti s svojo lučjo. Nič ni tako mrtvo, da Kristus s svojo milostjo ne bi mogel oživeti. Prav to smo okušali v Svetem Tridnevju. Od teh svetih dni nas loči že teden dni, prežetih z vsakodnevnimi dolžnostmi, izzivi in skrbmi. Jezus nas zato ponovno vabi: "Pridi k meni, s tem, kar si, v svoji temi, s tem, kar potrebuje odrešenje. Na tebi želim narediti čudež, ki sem ga storil v veliki noči. Čudež, ki ga nad kruhom in vinom naredim pri vsaki sveti maši. Prinesi mi sebe, da te preobrazim, da ti dam svoje življenje.

Brez ovinkov izročim sedaj Gospodu vse, kar potrebuje novega življenja, novega zanosa, novih moči. Predstavljam si, da se k Jezusu prikradem kakor Nikodem in se z njim zaupno pogovorim o vsem, kar se mi dogaja v življenju. Jezus me posluša. In tudi jaz poslušam Njega, ki mi govori: “Predaj mi in dovoli, da v tvojo temo posvetim z žarkom vstajenja.”

Nikodem je bil zraven ob Jezusovem pogrebu. Tam je doživel grob kot kraj smrti. A le za tri dni. Potem je ta kraj postal kraj vstajenja, kraj življenja. To lahko postane vsak trenutek našega življenja, če ga hodimo z Gospodom. Hodimo z njim v tednu, ki je pred nami.

Pripravila: s. Ema Alič

Glasba: Impro-aC, s. Klara Jarc

V enajstem poglavju Evangelija po Janezu smo prebirali o Lazarjevi smrti, Jezusovem joku in kako je Lazar na Jezusovo besedo naj pride ven iz groba prišel iz groba. S tem dejanjem si je Jezus pridobil med Judi nekaj novih vernikov, pa tudi nekaj sovražnikov. Šest dni pred veliko nočjo je Jezus na gostiji.

Iz svetega evangelija po Janezu

Šest dni pred veliko nočjo je prišel Jezus v Betanijo, kjer je bival Lazar, ki ga je Jezus obudil od mrtvih. Napravili so mu tam gostijo in Marta je stregla, Lazar pa je bil eden izmed tistih, ki so bili z njim pri mizi. Marija je vzela funt dragocenega olja iz pristne narde in je mazilila Jezusu noge ter mu jih brisala s svojimi lasmi, in hiša se je napolnila z vonjem olja. Rekel je tedaj eden izmed njegovih učencev, Juda Iškarijot, ki ga je pozneje izdal: »Zakaj se to olje ni prodalo za tristo denarjev in razdalo ubogim?« Tega pa ni rekel, kakor da bi ga skrbeli ubogi, ampak ker je bil tat in je imel denarnico ter je izmikal, kar se je vanjo devalo. Jezus je rekel: »Pusti jo, prihranila ga je za moj pogrebni dan. Uboge imate namreč vedno med seboj, mene pa nimate vedno.«

Velika množica Judov je zvedela, da je tam, in prišli so ne le zaradi Jezusa, marveč da bi videli tudi Lazarja, ki ga je bil obudil od mrtvih. Sklenili pa so veliki duhovniki umoriti tudi Lazarja, ker je mnogo Judov zaradi njega odhajalo in verovalo v Jezusa.

Kmalu bo …Jezus ve kaj bo, njegovi učenci in prijatelji ne vedo. Kot je običajno na obiskih, se veselijo drug in drugega in to srečanje proslavljajo z gostijo. Tudi tokrat Marta streže in tudi tokrat se Marija ukvarja z drugačno skrbjo za prijatelja Jezusa kot njena sestra.

Olje iz pristne narde je bilo izredno drago. Marija ga je uporabila za Jezusa. Je vedela kaj ga čaka? To olje so vtirali v telo pokojnih kraljev in bogatašev. 

Judu to ni bilo všeč.

Prisluhnimo še enkrat in potem premišljujmo v tihoti. Pozorni smo na svoje občutke, misli … Lahko se vživimo v dogajanje na gostiji. Lahko vonjamo čudovite dišave. Predvsem je pomembno, da poskušamo slišati kaj v nas prebudi v svojo besedo Bog. K čemu nas kliče, k čemu nas spodbuja … Morda dobimo namig, kako naj preživimo čas do Jezusovega pogreba in njegovega vstajenja.

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: YoungMin You, Serenity

Danes bomo molili ob svetopisemskem odlomku iz 9. poglavja iz Evangelija po Janezu. Jezus pa je krenil proti Oljski gori. Zgodaj zjutraj se je spet napotil v tempelj. Vse ljudstvo je prihajalo k njemu, on pa je sédel in jih učil. Pismouki in farizeji so tedaj pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju. Postavili so jo v sredo in mu rekli: »Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?« To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Nato se je spet sklonil in pisal po tleh. Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje. In ostal je sam in žena v sredi. Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?« Rekla je: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je dejal: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!«

"Jezus pa je krenil proti Oljski gori. Zgodaj zjutraj se je spet napotil v tempelj." Na Oljski gori je Jezus rad molil. Tja se je pogosto umikal in tam so ga pred smrtjo aretirali. Zanimivo je, da njegovi molitvi sledi preizkušnja – pismouki in farizeji so ga namreč preizkušali, da bi ga mogli tožiti – , kot bi odlomek hotel povedati, da prava molitev ni prostor miru, pač pa nas molitev pripravlja na preizkušnje.

Pismouki in farizeji so tedaj pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju. Postavili so jo v sredo in mu rekli: »Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?« Jezusova preizkušnja je, da mora izbrati pravično rešitev ob očitnem grehu. In očitno se Jezusova pravičnost razlikuje od pravičnosti pismoukov in farizejev. Ti želijo smrt žene, ki so jo zasačili v prešuštvovanju, Gospod pa pravi nočem smrti grešnika, ampak da se spreobrne in živi. 

Pismouki in farizeji hočejo vedeti, na kateri strani je Jezus: na Božji ali na strani grešnikov. Seveda je Jezus na Božji strani, a prav zato je na strani grešnikov. Resnice ni mogoče zanikati, ampak mora priti v življenja drugih ne kot kamen, ki ubija, ampak kot priložnost, da se človek iz greha dvigne.

Sad molitve je zavedati se, komu pripadamo in ne, kaj naj bi storili drugi. Prav tako pa nas molitev uči živeti daleč od greha: »Pojdi in odslej ne gréši več!« 

Tako kot so Jezusa prosili učenci, ga prosimo tudi mi: Gospod, naúči nas moliti. In Gospod nam bo rekel: molíte takóle: 

Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime. 

Pridi tvoje kraljestvo. Zgôdi se tvoja volja 

kakor v nebesih tako na zemlji. 

Daj nam danes naš vsakdanji kruh;  in odpústi nam naše dolge, 

kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom; 

in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.  

Če namreč odpustite ljudem njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših prestopkov.« 

Zahvalim se Gospodu za njegovo Besedo in odpuščanje.

Pripravila: s. Martina Štemberger

Evangelij prebrala: s. Ema Alič

Glasba: s. Klara Jarc, Kratka modrina

Danes bomo molili ob svetopisemskem odlomku iz 4. poglavja iz Evangelija po Janezu.

"Tisti čas je Jezus iz Samarije odšel v Galilejo. Sam Jezus je namreč pričal, da prerok nima časti v domačem kraju. Ko je prišel v Galilejo, so ga Galilejci sprejeli, ker so vse vedeli, kar je bil storil v Jeruzalemu ob prazniku; kajti tudi oni so bili šli k prazniku. Prišel je torej spet v Kano Galilejsko, kjer je bil spremenil vodo v vino. Bil je pa neki kraljevi uradnik, čigar sin je bil bolan v Kafarnaumu. Ko je ta slišal, da je Jezus dospel iz Judeje v Galilejo, je prišel k njemu in prosil, naj pride in ozdravi njegovega sina; bil je namreč že na tem, da umrje. Jezus mu je tedaj rekel: »Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete.« Kraljevi uradnik mu pravi: »Gospod, stopi tja, preden moj otrok umrje!« Jezus mu reče: »Pojdi, tvoj sin živi.« Mož je verjel besedi, ki mu jo je rekel Jezus, in je šel. Že na poti pa so mu prišli naproti služabniki in povedali, da njegov sin živi. Povprašal jih je torej po uri, ob kateri mu je odleglo. Rekli so mu: »Včeraj ob sedmi uri ga je pustila mrzlica.« Oče je tedaj spoznal, da ob tisti uri, ob kateri mu je Jezus rekel: ›Tvoj sin živi‹. In veroval je on in vsa njegova hiša. To je bil že drugi čudež, ki ga je Jezus storil po svojem prihodu iz Judeje v Galilejo."

Skupaj z Jezusom smo prišli v Kano, kjer je Jezus pred časom naredil prvo znamenje: iz vode je naredil vino. Evangelist Janez nikoli ne opiše čudeža z namenom, da bi se ustavili pri njem: pri občudovanju Jezusove moči in se zgolj veselili darov, ki smo jih prejeli. Janez nas želi povabiti dlje. Preko čudeža smo povabljeni prepoznati Jezusa kot poslanega Odrešenika. Jezus je ponovno prišel v Kano, da bi potrdil in razširil sporočilo prvega znamenja.

Prvo znamenje se zgodi na svatbi. Svatba je znamenje novega začetka, ki upa na novo življenje. A na svatbi zmanjka vina. Če je voda potreba za življenje, je vino tisto, ki življenju daje polnost. In te polnosti življenja je začelo zmanjkovati. Te polnosti, zaradi katere je Jezus prišel.

Pri drugem znamenju v Kani se zgodi prav isto. Sin umira, življenje mu počasi uhaja. Kraljevi uradnik pride do Jezusa s prošnjo, da sinu vrne polnost življenja.

Obrnem se na Jezus in molim tudi sam. Pomislim, kje v mojem življenju manjka polnosti življenja, kje čutim, da življenje odteka v prazno, kateri del mene je bolan in me duši, duši moje odnose, moj mir, mojo rast v dobrem … Vse to položim pred Jezusa in ga prosim, da pride in ozdravi.

»Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete,« pravi Jezus. Vabi nas ga dvignemo pogled od tega, kar je bolno in kar prinašamo preden. 

Spomnimo se, da pripoved ni opis čudeža, ampak znamenja. V ospredju ni ozdravitev sina, ampak oznanilo o tem, da je med nami Odrešenik. Glavno sporočilo se skriva v spremenjenju, ki se je zgodilo s kraljevim uradnikom. Bodimo pozorni, da je ta sprva imenovan kraljevi uradnik, nato mož oz. človek, nazadnje pa oče. To ponazarja, kako se je spreminjala njegova vera, ki pomeni odnos do Boga. Ko je bil imenovan kraljevi uradnik, je bil Bog zanj kot gospodar, na katerga ga vežejo neke obveznosti. Nato je bil imenovan človek, saj je stopi v odnos z Njim. Na koncu pa beremo, da je oče, ker ga je njegova vera pripeljala v odnos domačnosti z Bogom.

Gospod Jezus, veliko stvari iz dneva v dan polagam pred tebe. Vse, kar se mi v življenju dogaja (lepo ali težko), naj me zbližuje s teboj. Pošlji Svetega Duha, da mi pomaga, da ne prihajam pred tebe kot uradnik, ampak kot sin, kot hči, sestra, brat.

Pripravila: s. Ema Alič

Glasba: Impro-aC, s. Klara Jarc

Danes bomo premišljevali ob odlomku iz Lukovega evangelija. Vstopili bomo v kraj Jezusovega odraščanja in prosili za dar vere, odprtosti in ponižnosti, da bi mogli v polnosti sprejeti dar odrešenja.

Ko je prišel Jezus v Nazaret, je v shodnici govoril ljudstvu: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v njegovem kraju. V resnici pa vam povem: Mnogo vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dnevih, ko se je zaprlo nebo za tri leta in šest mesecev in je nastala velika lakota po vsej deželi: pa k nobeni izmed njih ni bil Elija poslan razen k vdovi v Sarepto na Sidonskem. In mnogo gobavih je bilo v Izraelu ob času preroka Elizeja, pa nobeden izmed njih ni bil očiščen razen Naamana, ki je bil Sirec.«
Vsi v shodnici so se razsrdili, ko so to slišali. Vstali so, ga vrgli iz mesta ter odvedli na rob hriba, na katerem je bilo njih mesto sezidano, da bi ga pahnili v prepad. Toda on je šel po sredi med njimi – in je odhajal.

Ko je Jezus začel s svojim javnim delovanjem v Galileji, je prišel tudi v Nazaret, v kraj kjer je odraščal. Poučeval je v shodnici in  ljudje, ki so ga poznali kot Jožefovega sina, so se najprej čudili njegovim besedam, takoj, ko so zaznali ogroženost, pa so pobesneli in Jezusa odvlekli, ne le iz shodnice, temveč tudi iz mesta, da bi ga vrgli prepad.
Jezus s svojo nevsiljivo, a jasno besedo, z resnico, ki varuje dostojanstvo vsakega človeka, tudi danes mnogim stopa na žulj. Morda se prav zato delamo, da ga ne potrebujemo in ga skušamo spraviti ven … Ven iz naše zgodovine, ven iz našega izrazoslovja, ven iz naših javnih ustanov, ven … Postaviti Boga tja, kjer ne bo moteč in se zaradi njegove bližine ne bomo čutili ogroženi. Toda, Jezus, čeprav mnogim v posmeh, vendarle stopa sredi med nami, kakor Odrešenik.
Kakor tisti, ki ne želi preslišati naših stisk. Kakor naš brat in ne kakor tisti, ki bi se ga morali znebiti.
Tolažilno je, da Jezus ne gre mimo tistih, ki imajo vrata svojega srca odprta za dobro. Pravzaprav le tam, kjer ga v veri sprejmemo, lahko Njegov prihod, dotik, pogled zares spreminja naša življenja.
Kaj v meni prebuja današnja Božja beseda? Kakšne misli, občutja me spremljajo ob prebranem odlomku? Kako si želimo vstopiti v nov teden? Odprimo svoje srce za Boga, ki je povsod, v vseh in v vsem. Prosimo Ga, da bi po zgledu sv. Frančiška Asiškega, vedno bolj postajali orodje Njegovega miru. Vztrajajmo v molitvi.

Pripravila: s. Tina Dajčer
Glasba: Plavanje, s. Klara Jarc

Danes bomo molili ob svetopisemskem odlomku iz 9. poglavja iz Evangelija po Marku. Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Ko pride Sin človekov v svoji slavi in vsi angeli z njim, takrat bo sedel na prestol svoje slave. Zbrali se bodo pred njim vsi narodi in ločil jih bo ene od drugih, kakor loči pastir ovce od kozlov; in postavil bo ovce na svojo desnico, kozle pa na levico. Tedaj poreče kralj tistim, ki bodo na njegovi desnici: ›Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, prejmite kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Zakaj lačen sem bil in ste mi dali jesti; žejen sem bil in ste mi dali piti; popotnik sem bil in ste me sprejeli; nag sem bil in ste me oblekli; bolan sem bil in ste me obiskali; v ječi sem bil in ste prišli k meni.‹ Tedaj mu bodo pravični odgovorili: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega in smo te nasitili ali žejnega in smo ti dali piti? Kdaj smo te videli popotnika in smo te sprejeli ali nagega in te oblekli? Ali kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?‹ In kralj jim bo odgovoril: ›Resnično, povem vam: Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmlajših bratov, ste meni storili.‹ Takrat poreče tudi tistim, ki bodo na levici: ›Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom. Zakaj lačen sem bil in mi niste dali jesti; žejen sem bil in mi niste dali piti; popotnik sem bil in me niste sprejeli; nag sem bil in me niste oblekli; bolan sem bil in v ječi in me niste obiskali.‹ Tedaj mu bodo odgovorili tudi ti: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali popotnika ali nagega ali bolnega ali v ječi in ti nismo postregli?‹ Tedaj jim bo odgovoril: ›Resnično, povem vam: Česar niste storili kateremu izmed teh najmlajših, tudi meni niste storili.‹ In ti pojdejo v večno trpljenje, pravični pa v večno življenje.

Misel na smrt v nas prebuja strah, saj ne vemo, kaj nas na koncu čaka. Jezus pa nam v današnjem evangeljskem odlomku jasno pove, s čim moramo računati.

»Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.«
Blagoslov pomeni zavedati se, da poleg mene obstaja tudi moj bližnji; ne obstajam samo jaz sam. Ko se tega zavem, sem osvobojen oddaljenosti – tega pekla, ki je egoizem.

Blagoslovljeni bomo, ker smo verjeli v dobro, tudi ko ga nismo videli. Nismo se zavedali,  da je bil vsak, ki smo ga hranili, napajali, sprejemali, oblekli, obiskali – v kakršnikoli revščini, krivici, bolečini ali v grehu – Bog sam.
Gospod, prosimo te, pomagaj nam, da te bomo mogli videti v bližnjih, še posebej trpečih.

Jezus opiše pekel z besedami: »Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom!
Oddaljenost, prekletstvo in ogenj niso nič drugega kot izguba tistega, zaradi česar je vredno živeti: to je moj bližnji, in ne moj egoizem.

Jezus želi, da hodimo po varni poti, ki je pot ljubezni. Ta je varna je tudi takrat, ko Boga ne prepoznamo.
Tako blagoslovljeni kot prekleti bomo začudeni vprašali Gospoda: »Kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali tujca ali nagega ali bolnega ali v ječi?
Kako blagodejen pa je njegov odgovor prvim: »Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.«

Knjiga razodetja pravi: »gledali bodo njegovo obličje … In noči ne bo več in ne bodo potrebovali luči svetilke in ne sončne luči; zakaj Gospod Bog jih bo razsvetljeval …« V tej luči bomo gledali Boga, kakršen je, in videli tudi sebe, kakršni smo v resnici. Gledati Boga pomeni, da bomo v celoti razumeli sebe, svojo zgodovino, svoje bližnje – vse bomo ponovno imeli – vendar na drugačen, popoln način.
Razmišljajo sedaj o tem, da b

Danes bomo molili ob svetopisemskem odlomku iz 9. poglavja iz Evangelija po Marku.

Ko je šel Jezus z gore in je prihajal k učencem, je videl okrog njih veliko množico in pismouke, ki so se z njimi prepirali. Vsa množica je ostrmela, ko ga je zagledala, tekli so mu naproti in ga pozdravljali. Vprašal jih je: »Kaj se prepirate z njimi?« Odgovoril mu je nekdo iz množice: »Učenik, pripeljal sem tebi svojega sina, ki ima nemega duha. Koder koli ga napade, ga vrže; peni se, z zobmi škriplje in odreveni. Rekel sem tvojim učencem, da bi ga izgnali, pa ga niso mogli.«

On pa jim je odgovoril: »O neverni rod! Doklej bom pri vas? Doklej vas bom prenašal? Privedite ga k meni!« In privedli so ga k njemu. Ko ga je duh zagledal, je dečka takoj stresel; deček je padel na tla, se valjal in penil. Jezus je vprašal njegovega očeta: »Koliko časa je, odkar se mu to dogaja?« Ta je rekel: »Od otroških let; večkrat ga je vrgel tudi v ogenj in v vodo, da bi ga končal, toda če kaj moreš, se nas usmili in nam pomagaj!« Jezus mu je rekel: »›Če moreš‹? Tistemu, ki veruje, je vse mogoče.« Takoj je dečkov oče vzkliknil: »Verujem, pomagaj moji neveri!«

Ko je Jezus videl, da množica narašča, je zagrozil hudemu duhu in mu rekel: »Nemi in gluhi duh, jaz ti velim, pojdi iz njega in ne vračaj se več vanj!« Zakričal je, ga silno stresel in odšel. Bil je kakor mrtev, tako da so mnogi govorili: »Umrl je.« Jezus ga je pa prijel za roko in vzdignil – in vstal je. Ko je pa prišel v hišo, so ga njegovi učenci na samem vpraševali: »Kako da ga mi nismo mogli izgnati?« Povedal jim je: »Ta rod se ne da izgnati drugače ko z molitvijo.«

Brali smo o učencih, množici in pismoukih, ki se prepirajo med seboj. Razpravljajo, pravijo drugi prevodi Svetega pisma. Kakorkoli veliko besed, veliko izrečenega. Čeprav je Jezus učencem dal moč izganjati hude duhove, v tem primeru niso mogli pomagati sinu z nemim duhom. Kljub mnogim besedam ali pa ravno zaradi njih. Med prepiranjem in razpravljanjem pa izmed množice pride na plano jasen glas očeta, ki se v svoji stiski in trpljenju obrne na Jezusa.

Po izrečeni prošnji, pravi Jezus  učencem: »O neverni rod! Doklej bom pri vas? Doklej vas bom prenašal?” Ob vprašanju, zakaj ga niso mogli izgnati, pa pove: »Ta rod se ne da izgnati drugače ko z molitvijo.«

Jezus je nemoč učencev pripisal neveri oz. pomanjkanju molitve kot pogovora z Bogom v veri.

Jezus, vabiš me, da uredim svojo molitev. Naj ta iz razpravljanja, dopovedovanja, celo prerekanja preide v jasno besedo Tebi, Kristusu Odrešeniku. Vabiš me, da ti v veri zaupno izrečem svojo prošnjo. Naj bo konkretna, jasna in naj bo prošnja, ki kliče po odrešenju od zla.

Jezus, ta trenutek ti v tišini srca izrekam svojo prošnjo. Pošlji Svetega Duha, da mi jo pomaga prav oblikovati in ti jo predati z jasnimi besedami.

“Tistemu, ki veruje, je vse mogoče.” “Verujem, pomagaj moji neveri!”

Oče je izrazil iskreno molitev. Kristusa je poklical na pomoč tja, kjer ga je potreboval. Vse nam je mogoče, če verujemo. Kristusu pa je mogoče nam dati vero.

Jezus, daj pomoč moji neveri. Pred teboj sem, ker verujem. In tu sem, ker ne verujem, ker se ti ne izročam povsem, ker mi v vsakdanjem življenju, v konkretnih situacijah zmanjka vere. Namesto, da bi za svet molil, z njim razpravljam. In namesto da bi ti v molitvi izrekal prošnje, s teboj razpravljam in se prepiram. Zato ta hip tudi sam pravim: “Verujem, pomagaj moji neveri.” Ob tem sem hvaležen za vero, zaradi katere sem tu pred teboj. In ob tem iskreno prosim, da moji neveri pomagaš, da postane konretna in rodovitna.

Pripravila: s. Ema Alič Glasba: Plavanje, s. Klara Jarc

Danes bomo molili ob svetopisemskem odlomku iz 5. poglavja iz Evangelija po Marku.

Tisti čas so prišli Jezus in njegovi učenci na drugo stran morja, v Geraško deželo. Brž ko je stopil iz čolna, mu je od grobov nasproti prišel človek s hudim duhom. Bivališče je imel v grobovih in ga nihče več ni mogel zvezati niti z verigami; že večkrat so ga namreč vklenili v okove in verige, pa je verige raztrgal in okove strl in nihče ga ni mogel ukrotiti. Ponoči in podnevi je bil vedno v grobovih in v gorah in je kričal ter se tolkel s kamenjem.
Ko je od daleč zagledal Jezusa, je pritekel in padel predenj in zakričal z močnim glasom: »Kaj mi hočeš, Jezus, Sin Boga Najvišjega? Zarotim te pri Bogu: Ne muči me!« Jezus mu je namreč rekel: »Pojdi iz človeka, hudobni duh!« Tudi ga je vprašal: »Kako ti je ime?« In odgovoril mu je: »Legija mi je ime, ker nas je mnogo.« Zelo ga je prosil, naj bi jih ne izgnal iz kraja.
Pasla pa se je tam po gori velika čreda svinj. Prosili so ga: »Pošlji nas v svinje, da gremo vanje!« In dovolil jim je. Izšli so torej hudobni duhovi in so obsedli svinje; planila je čreda, okoli dva tisoč, po bregu v morje in se v morju utopila.
Njihovi pastirji so zbežali in razglasili novico po mestu in po naseljih in ljudje so prišli gledat, kaj se je zgodilo. Pridejo torej k Jezusu in vidijo, da obsedenec, ki je imel prej »legijo«, sedi oblečen in je zdrave pameti; in obšla jih je groza. Tisti, ki so bili priča, pa so jim pripovedovali, kako se je zgodilo obsedencu in kaj je s svinjami. Začeli so ga prositi, naj odide iz njihovih krajev.
Ko pa je stopal v čoln, ga je prosil ta, ki je bil prej obseden, da bi smel ostati pri njem. A ni mu dovolil, ampak mu je rekel: »Pojdi domov k svojim ljudem in jim oznani, kako velike reči ti je storil Gospod in se te usmilil.« In odšel je ter začel oznanjati v Deseteromestju, koliko mu je storil Jezus; in vsi so se čudili.

V slišanem evangeliju se srečamo s smrtno stisko, ki se lahko naseli v človeku, v kakšni  družini, kolektivu ali celo v družbi. V obsedencu, ki je prebival v grobovih, lahko začutimo grozo, ki jo prinaša takšno stanje. Da bi to grozo izrazil, je kričal. Krik srca pa lahko prihaja preko ust, lahko pa se izraža v materialni nenasitnosti, neurejenih odnosih, sprevrženi umetnosti, kulturi smrti.
Obsedenca nihče ni mogel ukrotiti, pravi evangelij. Srečamo se torej z zlom, ki nas presega. Trčili smo ob nemogoče. K večji nemoči in grozi prispeva dejstvo, da se je obsedeni tolkel s kamni, kar kaže, da zlo, ki je dobilo domovinsko pravico med nami, uničuje nas same, naše skupnosti, našo družbo.
Danes me, Jezus, vabiš, da predte položim vsako senco zla in smrti, s katero se srečujem. Ti nisi prišel, da bi obsojal, ampak da bi reševal. Rešuj, kar predte polagam.

Jezus, prav zaradi takšnega našega stanja si prišel preko morja v našo deželo. Močnejši si od zla. Naj sprejmem tvoje delovanje. Naj ne bom kakor ljudje, ki so žalovali zaradi črede dveh tisoč svinj. To ja bila zanje res gospodarska katastrofa, ki pa jim je zaprla oči, da bi videli Božja dela.
Gospod, uči me, kaj je v tem tednu zame zares pomembno. Pomagaj mi, da se ne ustavim le pri materialnih seštevkih. Naj dam pravo težo tudi svoji duhovni poti, duhovni poti svoje družine in tistih, ki hodimo skupaj.

Ozdravljeni je pripovedoval o "velikih rečeh, ki mu jih je storil Gospod." Prosim Svetega Duha, da mi odpre oči za dobra dela, ki jih je v zadnjem casu zame storil Gospod.
Pridi, Sveti Duh, pomagaj mi, da ne prezrem nobenega tvojega dela. Nikakor naj se ne zgodi, da ne bi zaznal tvoje bližine. Napolni moje srce s hvaležnostjo. Naj se ti zahvalim za vse, tudi in predvsem za tisto skoraj skrito, komaj zaznano. Vsako tvoje delo je veliko, ker je izraz Tvoje ljubezni, ko se sklanjaš k človeku.

Pripravila: s. Ema Alič
Glasba: Boj, s. Klara Jarc

Molimo in premišljujmo ob evangeljskem odlomku:

Tisti čas so pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, govorili o Jezusu: »Bélcebub ga je obsedel in s poglavarjem demonov izganja demone.« Tedaj jih je poklical k sebi in jim v prispodobah govoril: »Kako more satan izganjati satana? Če je kraljestvo samo proti sebi razdeljeno, takšno kraljestvo ne more obstati. Če je hiša sama proti sebi razdeljena, takšna hiša ne more obstati. Če se torej satan vzdigne sam proti sebi in se razdeli, ne more obstati, ampak je konec z njim. Nihče ne more vdreti v hišo močnega in mu izropati premoženja, če močnega prej ne zveže; šele tedaj bo izropal njegovo hišo. Resnično, povem vam: Človeškim sinovom bo vse odpuščeno, grehi in kletve, kolikor jih bodo izrekli. Kdor pa preklinja Svetega Duha, vekomaj ne bo dosegel odpuščanja, ampak ga bo greh večno bremenil.« To je povedal, ker so govorili: »Nečisti duh ga je obsedel.«

»Bélcebub ga je obsedel in s poglavarjem demonov izganja demone« govorijo pismouki o Jezusu v današnjem evangeljskem odlomku.
Ko množice vidijo čudeže, ki jih Jezus dela, ne morejo zanikati moči, ki jo ima, in iščejo utemeljitev zanjo. Pismouki menijo, da to, kar Jezus počne, ne more priti od Boga. Če torej neka moč, ki ni človeška, ni niti od Boga, je lahko samo od hudiča.
Tudi nam se lahko zgodi, da koga, ki nam ni všeč in se borimo proti njemu, demoniziramo, ga spremenimo v zlo.
Jezus ob tem pokaže na strategijo, ki jo uporabi zlo, da lahko obstane. Pravi: »Kako more satan izganjati satana? Če je kraljestvo samo proti sebi razdeljeno, takšno kraljestvo ne more obstati. Če je hiša sama proti sebi razdeljena, takšna hiša ne more obstati. Če se torej satan vzdigne sam proti sebi in se razdeli, ne more obstati, ampak je konec z njim.« Satan, ki ločuje, ki deli, vendarle deluje enotno, da bi bil učinkovit v slabem.
To pa velja tudi za učinkovitost dobrega: delovati mora na enak način, biti enotno, delovati skupaj. Kako to, da človek, ko se trudi delati dobro, tega ne razume?

Ali ni ravno razdeljenost tista, ki naše skupnosti spreminja v neznosne? Pomislimo na naše delovno okolje, na kolektive, na naše družine, redovne skupnosti, pa na župnijsko skupnost. Ali jih gradimo ali jih z delitvijo in ločevanjem rušimo in spreminjamo v pekel? Samo občestvo in edinost bosta prinesla dobre spremembe.
Prosim Gospoda, da mi pomaga delovati za edinost in sodelovanje, tam kjer čutim, da je med nami razkol.

Vprašajmo se tudi, kakšna je naša volja, da bi delali dobro. Jezus pravi: Nihče ne more vdreti v hišo močnega in mu izropati premoženja, če močnega prej ne zveže; šele tedaj bo izropal njegovo hišo. Kaj torej veže našo voljo? Kaj nas navezuje ali privezuje nase? Smo svobodni ali smo od česa odvisni in ne moremo svobodno izbirati?
Gospod, osvobodi me mojih navezanosti, saj si zato prišel.

Resnično, povem vam: Človeškim sinovom bo vse odpuščeno, grehi in kletve, kolikor jih bodo izrekli. Kdor pa preklinja Svetega Duha, vekomaj ne bo dosegel odpuščanja, ampak ga bo greh večno bremenil.« To je povedal, ker so govorili: »Nečisti duh ga je obsedel.«
Pismouki, ki ne morejo sprejeti, da Jezus deluje z Božjo močjo ter ga označijo za obsedenega, zapirajo vrata odrešenju. Kletev proti Svetemu Duhu je naša zvezanost, zapiranje pred Bogom. Odrešenje in odpuščanje sta Božji dar, in dar lahko le sprejmemo. Ni Bog tisti, ki kakega greha ne bi želel odpustiti, ampak je človek tisti, ki odpuščanje zavrača. Ko se torej odprem milosti in dovolim Bogu, da me obnovi s svojim odpuščanjem, postanem novi človek.
Prosimo Gospoda, da nas obvaruje vsake zakrknjenosti.

Pripravila: s. Martina Štemberger
Evangelij prebrala s. Ema Alič
Glasba: Plavanje, s. Klara Jarc

Molimo in premišljujmo ob evangeljskem odlomku:

Tisti čas so se učenci Janeza Krstnika in farizeji postili. Pa pridejo in rečejo Jezusu: »Zakaj se Janezovi učenci in učenci farizejev postijo, tvoji učenci pa ne?« Jezus jim odgovori: »Ali se morejo postiti svatje, dokler je ženin pri njih? Dokler imajo ženina med seboj, se ne morejo postiti. Pridejo pa dnevi, ko bo ženin od njih vzet, in takrat, tiste dni, se bodo postili.
Nihče ne prišije na staro obleko zaplate iz neudelanega blaga; sicer nov našiv od stare še kaj odtrga in nastane še večja luknja. Nihče ne deva novega vina v stare mehove, sicer vino mehove razžene pa bo uničeno vino in mehovi, marveč devajo novo vino v nove mehove.« Mr 2,18-22

V današnjem evangeliju nam Jezus da vedeti, da je poznati Njega kakor svatba. Prinaša veselje in je vir rodovitnosti.
Cerkev je nevesta, ki se lahko veseli svojega ženina Kristusa, najboljšega izmed vseh. Najprej se zahvalim, da sem del Cerkve in te velike skrivnosti povezanosti Božjega in človeškega.

Želim biti pozoren, kje in kako Kristus v meni prebuja veselje, kaj je tisto, kjer čutim žuborenje Svetega Duha. To ozavestim in premislim, kako lahko čuvam ta zaklad: kaj lahko prispevam k temu, da se to v meni ne bo izgubilo, ampak mi bo postalo le še bolj domače.
Ali me Bog v tem tednu preko tega vabi h kakšnemu konkretnemu koraku?

Jezus je napovedal, da pridejo dnevi, ko bo svatom ženin odvzet. Živimo v od greha ranjenem svetu, zato se v vsakem odnosu se zgodi oddaljitev in z njo pride bolečina osamljenosti.
Tako se nam tudi zgodi, da med nami in Kristusom usahne živahen pretok ženitovanjske bližine in umakne se svatbeno veselje.
Če ta hip čutim tak umik, najprej obudim vero v temeljno povezanost s Kristusom, ki jo lahko vedno zajemam iz zakramenta svetega krsta. Zahvalim se zanjo, četudi ni slišati svatbenih pesmi.

In sedaj molim. Molim, kličem, prosim. Pridi, Sveti Duh! Prebudi v meni veselje ob zavesti, da poznam Kristusa. Prebudi v meni veselje, ker verujem, da me delaš rodovitnega, četudi se kdaj vidim kakor prazen. Pridi, Sveti Duh, ki delaš v meni vse novo. Naj bom zate nova posoda, da boš vanjo vlival svežino, ki si je svet niti ne more predstavljati. Pridi, Sveti Duh. Ti odženeš osamljenost. Ti sam si bližina.

Hvala, Sveti Duh, da si me naredil za del Cerkve, ki je blizu Kristusu, saj iz Njega izhaja. Naj bom vedno v Njem, da bo vse v  slavo Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej, in vekomaj. Amen.

Pripravila: s. Ema Alič
Glasba: Kratka modrina, s. Klara Jarc

Potem ko so Janeza vrgli v ječo, je prišel Jezus v Galilejo in je oznanjal blagovest o Bogu: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo; spreobrnite se in verujte evangeliju!« Ko je hodil ob Galilejskem morju, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ko sta mreže metala v morje; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: »Hodita za menoj in napravil vaju bom za ribiča ljudi.« Takoj sta mreže popustila in šla za njim. Ko je šel od tam malo dalje, je zagledal Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza; tudi ta dva sta bila v čolnu in sta popravljala mreže; takoj ju je poklical in zapustila sta v čolnu svojega očeta Zebedeja z najemniki in odšla za njim.

Ob pripravi na praznovanje božiča, me je močno spremljala misel, da je Bog Emanuel – Bog z nami. Morda zato, ker sem bila v preteklem letu tolikokrat na otipljiv način deležna Njegove bližine in skrbi za nas. Toda, kaj konkretno pomeni, kar beremo v današnjem evangeliji - Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo - ?

Skrivnost učlovečenja, ko Bog, ki se človeštvu tolikokrat zdi oddaljen, vstopi med nas kot majhno nebogljeno Dete, kaže na Božjo ustvarjalnost, ponižnost in ljubečo skrb za vsakega od nas. Novo življenje prihaja tiho in nežno. Emanuel – Bog z nami, želi razorožiti človeka, za katerega se zdi, da mora vedno nekaj braniti. Zdaj svoj prav, svoj ugled, svoje imetje ... Spreobrniti se, torej pomeni, dovoliti Ljubezni, da vstopi skozi vrata mojega srca in pripravi prostor Besedi, evangeliju. Pomeni, dovoliti, da se tudi v mojem konkretnem življenju Bog razodene kot Odrešenik.

Spodbudno je brati, kako je Jezus izbral in  poklical prve učence, naj gredo za njim. Ni namreč iskal tistih, ki bi po naših človeških merilih ustrezali temu, da postanejo njegovi najožji sodelavci.  Ne ne, ni iskal popolnih. Zapisano je, da je poklical preproste ribiče, da bi hodili za njim in da jih bo naredil za svoje učence. Pot, odnos z Gospodom, življenje v občestvi je torej tisto, kar v globinah oblikuje človeka, da postaja vedno bolj svoboden za nesebično darovanje.

Naj nas torej današnja Božja beseda opogumi, da bi bili ustvarjalni oznanjevalci blagovesti o Bogu. Pozorni na Gospodove čase, učljivi, preprosti in usmiljeni v ljubezni do sebe in bližnjih.

Pripravila: s. Tina Dajčer
Glasba: Impro-D, s. Klara

Molimo in premišljujmo ob evangeljskem odlomku iz evangelija po Mateju

"Tisti čas je rekel Jezus svojim apostolom: Varujte pa se ljudi, ker vas bodo izdajali sodiščem in bičali po svojih shodnicah. Pred oblastnike in kralje vas bodo vlačili zaradi mene, v pričevanje njim in poganom. Kadar pa vas izročijo, ne skrbite, kako in kaj bi govorili, kajti tisto uro vam bo dano, kaj naj bi govorili. Ne boste namreč govorili vi, temveč Duh vašega Očeta bo govoril v vas. Izdajal pa bo v smrt brat brata in oče sina. Otroci bodo vstajali zoper starše in jih izročali v smrt. Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena; toda kdor bo vztrajal do konca, bo rešen." (Mt 10,17-22)

Pravkar smo praznovali rojstvo Božjega sina, zrli v jasli položeno dete, blago lučko v temi. Še so naša srca prepojena z nežnostjo skrivnostne noči, ko nas današnji praznik spomni na prvega mučenca – sv. Štefana. Zakaj nenadoma tak kontrast?
To ni poskus, da bi uničili praznik, ki smo ga pravkar obhajali, pač pa nas liturgija danes želi spomniti, kako resno je Jezusovo rojstvo. Božič ne pomeni le jaslic in lučk, ampak nas spodbuja k ljubezni do te mere, da bi zmogli darovali svoje življenje.

»Pred oblastnike in kralje vas bodo vlačili zaradi mene, v pričevanje njim in poganom.«
Zavedanje, da je bil Štefan pripravljen umreti za Kristusovo ljubezen, vsakega od nas spominja, da se včeraj ni rodil le nek čudežni otrok, ampak otrok, za katerega bodo mnogi raje dali svoje življenje, kot da bi ga zanikali in ne bi živeli v skladu z dobro novico o ljubezni, ki jo je prišel oznanjat.

Štefan je gotovo imel rad svoje življenje, a ko se je moral odločiti, ni zanikal razloga, zaradi katerega je sploh vredno in smiselno živeti.
Kaj je v mojem življenju res vredno in kaj ni? Je to, kar živim, vredno mojega življenja? Ali se v življenju sploh odločam, ali se prepuščam dogodkom in toku sveta, da me odnaša.

Kar je v življenju res vredno, zahteva vedno tudi odpoved in žrtev. Ponovno se zazrimo v Dete v jaslicah in se vprašajmo, kje je naše srce, kaj je res vredno našega časa, pozornosti, izbir in odločitev, morda celo cene našega življenja.

Pripravila: s. Martina Štemberger
Glasba: Impro-G, s. Klara Jarc

Danes bomo molili ob svetopisemskem odlomku iz 1. poglavja iz Evangelija po Luku.

V dnevih Heroda, kralja Judeje, je bil duhovnik, Zaharija po imenu, iz Abijeve vrste, in njegova žena je bila izmed Aronovih hčera in se je imenovala Elizabeta. Oba sta bila pravična pred Bogom in sta živela po vseh Gospodovih zapovedih in zakonih brez graje. Otrok nista imela, ker je bila Elizabeta nerodovitna in sta bila oba že priletna.
Ko je po redu svoje vrste opravljal duhovniško službo pred Bogom, ga je po običaju med duhovniki zadel žreb, da je stopil v Gospodovo svetišče zažigat kadilo, vsa množica ljudstva pa je ob uri kajenja zunaj molila. Prikaže pa se mu Gospodov angel, stoječ na desni kadilnega oltarja.
Ko ga Zaharija zagleda, se prestraši in groza ga obide. Angel mu pa reče: »Ne boj se, Zaharija; uslišana je tvoja prošnja: tvoja žena Elizabeta ti bo rodila sina in daj mu ime Janez. V radost in veselje ti bo in mnogi se bodo radovali njegovega rojstva; zakaj velik bo pred Gospodom: vina in opojne pijače ne bo pil in s Svetim Duhom bo napolnjen že v materinem telesu. Mnogo Izraelovih sinov bo spreobrnil h Gospodu, njih Bogu; in on sam pojde pred njim z Elijevim duhom in njegovo močjo, da obrne srca očetov k otrokom in nevernike k modrosti pravičnih, da pripravi Gospodu popolno ljudstvo.«
Zaharija je rekel angelu: »Po čem bom to spoznal? Jaz sem namreč star in moja žena je zelo v letih.« Angel mu je odgovoril:  “Jaz sem Gabrijel, ki stojim pred Bogom; poslan sem, da govorim s teboj in ti sporočim to blagovest. In glej, onemel boš in ne boš mogel spregovoriti do dneva, ko se bo to zgodilo, zato ker nisi veroval mojim besedam, ki se bodo spolnile v svojem času.«
Ljudstvo je čakalo Zaharija in se čudilo, da se tako dolgo mudi v svetišču. Ko je pa prišel ven, jim ni mogel govoriti in spoznali so, da je v svetišču videl prikazen; dajal jim je znamenja in ostal nem. Ko so se pa dopolnili dnevi njegove službe, je šel na svoj dom. Po teh dneh je njegova žena Elizabeta spočela; in prikrivala se je pet mesecev ter govorila: »Tako mi je storil Gospod v dneh, ko se je ozrl, da mi odvzame sramoto pri ljudeh.

Pripravila: s. Ema Alič
Evangelij prebrala: s. Mira Rožanc
Glasba: Impro-Fd, s. Klara Jarc

Danes bomo premišljevali ob svetopisemskem odlomku iz 8. poglavja iz Evangelija po Mateju.

Ko je Jezus prišel v Kafarnáum, je stopil k njemu stotnik in ga prosil ter govoril: »Gospod, moj služabnik leži doma hrom in hudo trpi.« Jezus mu je rekel: »Pridem in ga ozdravim.« Stotnik pa mu je odgovoril: »Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak samo reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Kajti tudi sam sem pod oblastjo in imam vojake pod seboj ter rečem temu: ›Pojdi‹ in gre; in drugemu: ›Pridi‹ in pride; in svojemu služabniku: ›Stôri to‹ in stori.« Ko je Jezus to slišal, se je začudil in rekel svojim spremljevalcem: »Resnično, povem vam: Pri nikomer v Izraelu nisem našel tolikšne vere! Povem vam, da jih bo veliko prišlo z vzhoda in zahoda in bodo sedli za mizo z Abrahamom, Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu.

»Gospod, moj služabnik leži doma hrom in hudo trpi.«
Stotnik Jezusu pripoveduje: »moj služabnik leži doma hrom in hudo trpi«, ne prosi ga, naj služabnika, ki mu je najbrž zelo pri srcu, ozdravi, temveč mu izroča njegovo bolečino.
Naučimo se izročati Jezusu vse, kar nosimo v srcu, vse kar doživljamo, kar doživljajo naši bratje in sestre, še posebej če trpijo.
Molitev je predvsem v izročanju. Prej kot prošnja, je molitev zaupanje.

»Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak samo reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen.«
Stotnikove besede so nam znane, saj jih izgovarjamo tik pred sv. obhajilom. A se kdaj tudi zares zavedamo, kakšna vera se skriva za temi besedami? Stotnik z njimi izrazi, da Jezusu tako zelo zaupa, da ne potrebuje nobenih znamenj, le njegovo besedo. Tako zelo zaupa Jezusu, da je, brez da bi videl, prepričan, da bo naredil dobro njegovemu služabniku.
Ko gledam stotnikovo držo, se mi zdi, da nasprotno od njega, jaz pogosto potrebujem znamenja, dokaze, zagotovila in potrditve. Najbrž zato, ker mu ne zaupam popolnoma.

Danes nas Jezus vabi, da mu zaupamo, da zaupamo v njegovo besedo, ne da bi iskali drugih znamenj. Najlepše znamenje je zaupanje ter molitev v prepričanju, da smo slišani.

Zaupam, da me Bog ljubi in zaupam, da vedno dela tisto, kar je v skladu z njegovo ljubeznijo do mene. S psalmistom lahko rečem: »kakor otrok v naročju svoje matere, kakor otrok, tako je v meni moja duša.« (Ps 131,2).

Zahvalim se Gospodu za njegovo Besedo in ljubezen, ki jo ima do mene. Izročim se v Njegove roke in zaupam, da je vse v slavo Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej, in vekomaj. Amen.

Pripravila: s. Martina Štemberger
Glasba: Forest Lullabye - Asher Fulero

Danes bomo molili ob svetopisemskem odlomku iz 21. poglavja iz Evangelija po Luku.

Tisti čas se je Jezus v templju ozrl in videl bogatine, ki so metali svoje darove v tempeljsko zakladnico. Videl je pa tudi neko siromašno vdovo, ko je devala vanjo dva novčiča, in rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več ko vsi; kajti vsi ti so Bogu v dar vrgli od svojega obilja, ona pa je od svojega uboštva vrgla vse, kar je imela za živež.«

Vdova je dala vse, kar je imela za živež, za življenje, kakor še bolj razumljivo povedo drugi prevodi Svetega pisma. Ni dala od svojega presežka, dala je od tega, kar zares potrebuje. Njen dar je velik še posebej zato, ker kaže na njeno vero in totalno zaupanje Bogu. Kakšni so moji darovi, ki jih mečem v Božjo zakladnico? Mu podarim kdaj kaj od tega, kar me mora premakniti iz udobja gotovosti? Ali dajem le to, ker je že itak pričakovano glede ne mojo katoliško pripadnost?

Bog, ali tudi mene ob teh svojih Besedah vabiš narediti nov korak v neznano? Ali naj ti dam kak neopažen dar, ki pa bo v Tvojih očeh izraz vere in predanosti?

Gospod Jezus, omehčaj moje srce, da bo odprto za navdihe Svetega Duha. Razodeni mi tisti več, ki ga želiš preko mene dati svetu. Kadar čutim, da je ta korak težak, pa želim gledati tebe, na katerega me spomni dar žene, ki daje vse. Ti si dal vse. Dal si življenje samo, da bi mi imeli življenje. Da bi ga imeli v polnosti prav zato, ker bi ga, kakor ti, delili med druge.

Pripravila: s. Ema Alič
Glasba: Impro-G, s. Klara Jarc

Danes bomo molili ob svetopisemskem odlomku iz 14. poglavja iz Evangelija po Luku.

Tisti čas je govoril Jezus prvaku med farizeji, kateri ga je povabil: “Kadar napravljaš kosilo ali večerjo, ne vabi svojih bratov ne sorodnikov ne bogatih sosedov, da te morda tudi oni ne povabijo in se ti povrne. Marveč, kadar napravljaš gostijo, vabi uboge, pohabljene, kruljave, slepe. Srečen boš, ker ti ne morejo povrniti: povrnjeno ti bo namreč ob vstajenju pravičnih.”

Jezus je na gostiji pri prvaku izmed farizejev. Ob tej priliki je nagovoril najprej tiste, ki so si izbirali prve sedeže. To so tisti, ki mislijo, da so nekaj več in, kakor vemo tudi iz drugih pripovedi v evangeliju, so se postavljali tudi nad Jezusa. Preverjali so ga, ga poučevali glede spoštovanja sobote in drugih pravil. Ti ljudje so bili sami sebi zakon.
Nasprotno pa je Jezus s podobo gorčičnega zrna in kvasa opogumljal male in ponižne s tem, ko je učil, da Božje kraljestvo ni v velikih stvareh, ampak v zaupljivi veri; četudi je ta majhna, da je le vez z Bogom.
Ustavim se kratko ob tej misli. Predvsem obujam prošnjo za ponižnost. Takšno pravo ponižnost, ki ni v zaničevanju sebe, ampak v priznavanju Kristusa za Gospoda in da je On tisti, ki najbolje ve, kaj je dobro in prav.

Dragi Jezus, vabiš me, da priredim gostijo in nanjo povabim “uboge, pohabljene, kruljave in slepe”. Vabiš me, da odprem srce in bližnjim dovolim, da me ganejo, vznemirijo, vržejo iz cone udobja. Gospod Jezus, izročam ti v tem trenutku tiste, ki so me v zadnjih dneh vznemirili, ki ne sodijo povsem v moj sistem, pa vendar si mi jih ti poslal na pot. Izročam ti jih in te obenem prosim, da me razsvetliš, kako naj jih sprejemam. Daj mi tisto moč, kot si jo dal sv. Frančišku, da je mogel poljubiti gobavca.

Dragi Jezus, zdaj se ti želim tudi zahvaliti, ker si predvsem ti tisti, ki vabiš “uboge, pohabljene, kruljave in slepe”. Takšni smo mi zaradi greha. Takšna sem jaz. S svatovskim oblačilom vere lahko tudi taki stopimo na Tvojo gostijo, saj nas ti sam ozdravljaš ohromelosti in slepote. Polagam predte, Jezus, svojo slepoto, svojo nemoč in greh. Vse to jemlješ nase, meni pa ostaja le beseda: Hvala.

Spominjamo se tvojega gostoljubja in to nas spodbuja, da se sprejemamo med seboj s Tvojim usmiljenjem in ljubeznijo.
V tem tednu obhajamo praznik Vseh svetih, ki je tudi praznik naše poklicanosti k svetosti. Naj nas hrepenenje po nebesih in svetosti tako prevzame, da bomo radi uživali darove iz tvoje mize, sebe pa jih darovali svojim bratom in sestram. Še posebej tistim, ki po človeško gledano niso najbolj dobrodošli v naših srcih.
Daj nam milost, da premagamo svojo človeškost in trdoto. Obljubil si, da  nam bo povrnjeno ob vstajenju pravičnih.

Pripravila: s. Ema Alič
Glasba: In Memory of Jean Talon - Mini Vandals