Sončni blog

Ko je sonda Viking 1 pristala na Marsu nam je poslala posnetke  pokrajine, za katero smo vedeli, da jo je izoblikovala tekoča voda. Toda  posnetki se niso skladali s pričakovanji znanstvenikov. Ti so mnogo  pozneje ugotovili, da so pokrajino, v kateri je pristal Viking 1,  izoblikovale naravne katastrofe, ki se danes na tem planetu več ne  morejo zgoditi. Šlo je za čisto prave (mega)cunamije.

1. julija leta 2004 se je v orbito okoli Saturna vtirila misija Cassini. Od tam nam je naslednjih trinajst let pošiljala prelepe posnetke tega drugega največjega planeta v Osončju, pa tudi nekaterih njegovih lun, kot so Titan, Rea, Japet, Fojba ter mnoge druge. Za znanstvenike, ki proučujejo planete našega Osončja, pa ti posnetki nimajo le estetske vrednosti. Njihova vsebina raziskovalcem obelodanja pojave, ki se dogajajo tako na površju teh nebesnih teles, kot tudi globoko v njihovi notranjosti. Pa ne le to. Fotografije nam pripovedujejo tudi zgodbe o tem, kaj se je s Saturnom ter njegovimi lunami dogajalo v daljni preteklosti. Leta 2005 nam je sonda Cassini poslala prve podrobne fotografje prav posebne lune z imenom Enkelad. Gre za šesto največjo Saturnovo luno ter devetnajsto največjo v Osončju. Njen premer znaša 500 kilometrov, njeno površje pa povečini prekriva čisti ter dokaj sveži vodni led. Na slikah Enkelada, ki jih je naredila Cassini, so znanstveniki v bližini njenega južnega pola zaznali množico krioognjenikov, ki nenehno bruhajo ogromne količine snovi, ki med drugim vsebuje veliko vodne pare. Preko sto krioognjenkov vsako sekundo v višave požene okoli 200 kilogramov tega materiala, katerega hitrost doseže 2000 kilometrov na uro. Zaradi izredno nizke temperature na Enkeladu, ki je v povprečju enaka -200º C, vodna para hitro zamrzne. Del te vode uide v vesolje in ostane ujet v Saturnovem obroču E, preostanek pa pade nazaj na Enkeladovo površje v obliki - snega. Toda, od kod voda na Enkeladu? Kako je mogoče, da obstaja v tekočem stanju? In kaj njena prisotnost pomeni za morebiten obstoj življenja ne tej luni?

Pred nekaj dnevi je v Tihem Oceanu, blizu mehiške zvezne države Baja California, varno pristal modul Orion, osrednji del misije Artemis 1. Ta misija je proti Luni poletela šestnajstega novembra letos in sicer kot prva v okviru programa Artemis. Namen misije Artemis 1 je bil testirati različne sisteme, ki bodo v bodoče omogočali transport ter bivanje astronavtov. NASA namreč načrtuje skorajšnji pristanek astronavtov na našem naravnem satelitu. Na krovu Artemis 1 se je nahajalo precej dragocenega tovora v obliki znanstvenih eksperimentov ter majhnih CubeSat satelitov, ki so namenjeni proučevanju različnih pojavov v vesolju, predvsem v Osončju. Na njenem krovu pa se je nahajal tudi nekoliko nenavaden tovor, katerega namen na prvi pogled ni prav očiten. Tukaj opisujemo sedem stvari, za katere niste vedeli, da jih je v vesolje ponesla misija Artemis 1.

Pred nekaj meseci sem zaradi svojih objav postal tarča ravnozemljanov. Tukaj so moji odgovori na nekatere njihove komentarje.

Tokrat sem imel priložnost obiskati ESOC, center Evropske vesoljske  agencije za vesoljske operacije. Čemu služi ESOC in kaj vse zanimivega  najdemo v njem, pa v temle podcastu.

Vsi poznamo Luno. To je, tako za Soncem, najsvetlejše telo na nebu. Razsvetljuje nam temne noči, povzroča plimovanje ter usodno vpliva na življenske cikle nekaterih živih bitij. Ljudje so se že od nekdaj spraševali, kaj pravzaprav Luna je. Danes se zavedamo, da je Luna . . . Pa saj vemo, kajne?

Saturn je svoj neuradni naziv najlepšega planeta v Osončju dobil zaradi prečudovitih obročev, ki ga obdajajo. Ta planet sicer ni edini z obroči, vendar so v primeru Saturna te tvorbe mnogo večje in svetlejše kot tistih okoli ostali plinastih orjakov. O Saturnovih obročih obstaja mnogo nerešenih vprašanj: koliko so stari? Kakšna bo njihova usoda v daljni prihodnosti? In ali bo Saturn kdaj izgubil svoj laskavi naslov?

Letos decembra bo minilo 50 let odkar so se astronavti nazadnje sprehajali po površju našega edinega naravnega satelita. 14. decembra leta 1972 se je posadka Apolla 17 pod vodstvom poveljnika Gena Cernana poslovila od Lune in to je bil konec najbolj velikopoteznega in najdražjega vesoljskega programa v zgodovini človeštva. Obisk Meseca je mnogim vliv upanje na skorajšnjo kolonizacijo, ne le Lune, temveč kar Osončja. Toda izkazalo se je, da je bil program Apollo izjemno drag projekt, ki nam je prinesel premalo praktičnih koristi. Tako si podobnega podviga vse do danes ni privoščila nobena druga država. Leta 2017 pa je ameriška NASA naznanila začetek programa Artemis. Končno naj bi se človeštvo vrnilo na Mesec, pri čemer pa naj bi tokrat to nebesno telo osvojili trajno. Pri vsem tem, pa naj bi bil projekt Artemis le odskočna deska za veliko bolj ambicijozen projekt. Kakšni pa so pravzaprav cilji programa Artemis? Kako bo potekala njegova izvedba? Kdo vse sodeluje v tem projektu? In ali Artemis res pomeni začetek kolonizacije vesolja?

Zemlja je edinstven planet v Osončju, saj na njej najdemo celine, ki jih obdajajo globoki oceani. Obstoj obojih je med drugim posledica dejstva, da jezunanja plast našega planeta, torej skorja, trdna. V splošnem sprejete znanstvene razlage govorijo o nastanku ter nenehnem obnavljanju Zemljine skorje, ki jeposledica procesovv notranjosti našega planeta. Toda nedavno odkritje znanstvenikov avstralske univerze Curtin pod vodstvom profesorja Chrisa Kirklanda, je te teorije vsaj delno postavilo pod vprašaj. Ta skupina znanstvenikov je nedavnopredstavila tezo, da je zgodaj v Zemljinem obstoju njeno skorjo pomagala izoblikovati kar naša Galaksija oziromaRimska cesta. Kako so Kirkland in sodelavcem prišli na tako radikalno idejo? Kakšne dokaze imajo zanjo? In kako naj bi se ravno naša Galaksija vmešala v nastanek Zemljine skorje?

Uran in Neptun sta najbolj zunanja planeta v Osončju. V mnogih pogledih  sta si zelo podobna, zaradi česar ju pogosto imenujemo dvojčka. Oba sta  tudi modre barve, vendar različnih odtenkov. Znanstveniki so sedaj  ugotovili vzrok te razlike, ki tiči v sestavi zunanjih plasti njunih atmosfer.

Dva planeta, ledena orjaka v svojih notranjostih skrivata pokrajino iz  čistega diamanta. Če bi se tam lahko sprehajali, bi nam diamanti  dobesedno deževali z neba. V tej epizodi razkrijemo o katerih planetih  teče beseda, zakaj v njuni notranjosti pride do tvorbe diamantov in kako  smo do tega odkritja sploh prišli.

Kako majhni delci iz vesolja povzročajo napake na naših računalnikih.

Kaj dihajo astronavti? Od kod jim kisik? Kako bodo ta plin pridobovali bodoči prebivalci na Luni in Marsu?

Kako so nam majčkeni delci iz vesolja omogočili določiti obdobje, ko so se Vikingi naselili v Severni Ameriki.

Kako je Sončev veter nekega dne skrivnostno izginil.

Zadnji v seriji šestih prispevkov o astronomskih in drugih naravnih vzrokih za podnebne spremembe.

Kako je skrivnostni vesoljski popotnik raztresel steklo po puščavi Atacama.

Peti v seriji šestih prispevkov o astronomskih in drugih naravnih vzrokih za podnebne spremembe.

Kako sta nam dva meteorita prinesla trdnine, ki so nastale ob rojstvu Osončja in še veliko prej.

Četrti v seriji šestih prispevkov o astronomskih in drugih naravnih vzrokih za podnebne spremembe.

Neverjetna zgodba o odkritju tekoče vode na površju našega soseda.

Tretji v seriji šestih prispevkov o astronomskih in drugih naravnih vzrokih za podnebne spremembe.

Kako smo na rdečem planetu odkrili osnovne, za obstoj življenja nujno potrebne, molekule.

Drugi v seriji šestih prispevkov o astronomskih in drugih naravnih vzrokih za podnebne spremembe.

Zgodba o tem, kaj bo NASINA misija Dragonfly iskala na površju največje Saturnove lune.

O tem, kaj vse nam iz vesolja pade na glavo. Od kozmičnega prahu pa do asteroidov.

Poleg navadnega, torej meteorološkega vremena, obstaja tudi vesoljsko vreme. O tem, kaj to pravzaprav je in kako lahko vpliva na naš vsakdan, pa v temle prispevku.

Evropska vesoljska agencija je v orbito okoli Sonca poslala misijo Solar Orbiter, ki nam je poslala najbolj podrobne posnetke Sonca v zgodovini. Tam pa jo je čakalo prijetno presenečenje - pojav, ki so ga znanstveniki poimenovali taborni ognji.

O tem, kako nam majčkeni delci visokih energij lahko preprečijo potovanja na druge planete.

O aktivnosti Sonca skozi stoletja.

O tem, kako nam Voyager 1 in 2 že več kot štirideset let pošiljata neprecenljive podatke o Osončju.

Kako so domači in tuji mediji objavili lažno novico o tem, da se približuje ledena doba.

Zanimiva zgodba o tem, kako smo odkrili veter s Sonca.

Zgodba o tem, kako je znanost ovrgla v Sloveniji razširjen mit.

Prvi v seriji šestih prispevkov o astronomskih in drugih naravnih vzrokih za podnebne spremembe.

Kako nam je v preteklosti zagodlo vesoljsko vreme.

Geomagnetna nevihta, ki se je zgodila leta 1859 in je spremenila znanost.

Vesoljski teleskop James Webb je ena najbolj tehnološko zahtevnih misij do sedaj. O tem, kaj natančno se bo moralo zgoditi, preden bomo dobili prve slike, ki jih bo ta teleskop posnel, pa v tem prispevku.

Prispevek o tem, kako jo je vesoljko vreme zagodlo ameriški mornarici.

a